Filozofija v delih J. L. Borgesa: Heraklit, Berkeley, SchopenhauerVidenšek, Maša (Avtor) Šabec, Maja (Mentor) BorgesfilozofijaHeraklitBerkeleySchopenhauerčasArgentinski pisatelj Jorge Luis Borges je v filozofiji našel sredstvo za upodobitev različnih metafizičnih problemov, ki obravnavajo vprašanje človeške eksistence. Eden izmed teh je problem časa, h kateremu se vedno znova vrača. Upodablja ga skozi podobo Heraklitove reke, ki jo sestavljajo vedno minljivi individuumi podvrženi večnemu spreminjanju. Borges v svojih delih, kot sta Drugi in spis z naslovom Čas, predstavi položaj človeka v Heraklitovem toku reke, ki dojema čas kot zaporedje trenutkov, saj nam ta, kot celota, ostaja nedojemljiv. Ta razlaga časa in filozofska misel Georga Berkeleya mu služita za filozofsko refleksijo o obstoju časa, ki ga poskuša zanikati v svojem eseju Novo spodbijanje časa. Skozi filozofsko refleksijo, ki jo v eseju oblikuje Humovo in Berkeleyevo razmišljanje, Borges prikaže zanikanje časa kot negacijo zaporedja, sestavljenega iz trenutkov, ki pa ga ne moremo misliti kot celoto. Vprašanje časa pa ne predstavlja več večne uganke na planetu Tlön, ki ga poganja tok neprekinjenih zaznav. Na podlagi vpliva filozofov, ki jih v magistrskem delu analiziramo, ugotovimo, da Borges priznava edino realnost le sedanjosti. Med drugimi tudi misel Arthurja Schopenhauerja zagovarja obstoj le sedanjosti, saj je takrat prisotna objektivizacije volje. V delih, kot sta Zahir in Keatsov slavček, Borges prikaže, kako se udejanja Schopenhuaerjev princip volje, ki vedno stremi k življenju, z namenom da zagotovi obstoj vrste ter umetniško kontemplacijo kot edino možno obliko zanikanja volje.20192019-10-11 07:45:03Magistrsko delo/naloga111723sl