<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111419"><dc:title>Entalpije mešanja raztopin alkalijskih halidov kot test zakona o ujemanju afinitet ionov do vode</dc:title><dc:creator>Kramer,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Cerar,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>alkalijski halidi</dc:subject><dc:subject>entalpije mešanja</dc:subject><dc:subject>izotermna titracijska kalorimetrija</dc:subject><dc:subject>zakon o ujemanju afinitet ionov do vode</dc:subject><dc:subject>električna prevodnost</dc:subject><dc:description>Zakon o ujemanju afinitet ionov do vode, ki ga je intuitivno postavil K. D. Collins, predpostavlja, da nasprotno nabiti ioni z enakimi ali z zelo podobnimi afinitetami do vode med seboj tvorijo kontaktne ionske pare (CIP), ioni z dovolj različnimi afinitetami do vode pa ionskih parov ne tvorijo. 
V magistrskem delu sem sledeč Collinsovem zakonu proučevala mešanje različnih raztopin alkalijskih halidov. Osredotočila sem se predvsem na analizo toplotnih efektov nastalih pri izotermnem mešanju vodnih raztopin različnih parov alkalijskih halidov enakih koncentracij, izvedenem na izotermnem titracijskem kalorimetru (ITC). Z namenom, da bi potrdila rezultate meritev z ITC kalorimetrom, sem izmerila še električne prevodnosti ob mešanju vodnih raztopin različnih parov soli in za dva para soli tudi gostote takšnih mešanic raztopin soli.
Primarni cilj raziskovanja je bil, da ugotovim, ali pri določenih parih soli (glede na Collinsovo pravilo) prihaja do tvorbe kontaktnih ionskih parov (CIP). Rezultati entalpij mešanja so pokazali, da pri po velikosti enakih (zelo podobnih) ionih ne prihaja do obsežne tvorbe CIP (kar smo potrdili tudi z meritvami električne prevodnosti).
Iz izmerjenih toplot mešanja (linearno naraščanje toplot s spreminjanjem sestave mešanice soli in majhni toplotni efekti) sem ugotovila, da pri mešanju večine parov soli med seboj ne prihaja do kakršnih koli drugih nepričakovanih procesov. Izjeme so bile pri dodajanju raztopine CsF (in tudi LiF) v raztopino druge soli, kjer na grafu odvisnosti integralne toplote mešanja ΔHint. od deleža dane soli v mešanici raztopin dveh soli (X(MX)) vidimo, da se vrednost ΔHint. na dveh ali treh delih vsake krivulje ustali. Razlog za dano sosledje endotermnih toplotnih efektov je vsaj delno posledica hidrolize fluoridnega iona in interakcije fluoridih ionov s steno titracijske celice. Meritve entalpij mešanja so tudi pokazale, da so entalpije mešanja danega para soli tem večje, čim višja je začetna koncentracija obeh raztopin soli.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-30 14:00:10</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>111419</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
