Vprašanje hrvaške etnogeneze : problemi, teorije in razvoj identiteteSekne, Aljaž (Avtor) Mlacović, Dušan (Mentor) etnogenezazgodnji srednji vekidentiteteetničnostHrvatiDiplomsko delo se osredotoča na razvoj zgodnjesrednjeveške hrvaške identitete, ki leži v samem jedru hrvaškega zgodovinopisja in ki je bil skozi čas deležen velike pozornosti tako domače kot tuje raziskovalne stroke. To je rezultiralo v nastanku številnih modelov in teorij skozi čas, ki so povečinoma redukcionistične »velike pripovedi«, ki ne ustrezajo sami naravi identitet kot takih. Identitete (sploh etnične) so izredno kompleksni fenomeni, ki za obstoj potrebujejo stalno komunikacijo z »zunanjim« in niso zgolj neka danost znotraj identitetne skupnosti, temveč so rezultat »komunikacije identitete«, ki jih zasledimo v virih. Prav tako zgodnjesrednjeveških identitet ne moremo konkretno ločevati, saj lahko (objektivne) kriterije za določene identitete (mestne) nemoteno apliciramo tudi na druge (vojaške itd.), hkrati pa so različne identitete med seboj v recipročnem odnosu, zato smo jih posledično primorani raziskovati skupaj. Kljub temu da Hrvate že v 7. stoletje kronološko postavlja De Administrando Imperio, delo, ki je nastalo v 10. stoletju, metodološko gledano o hrvaški identiteti ne moremo govoriti, preden se ta pojavi v sočasnih virih, kar pa je sredi 9. stoletja. Na razvoj hrvaške identitete sta vplivala dva faktorja: umik Frankov iz jugovzhodne Evrope tekom 9. stoletja, kar je spodbudilo tendence po politični afirmaciji regionalnih elit, ter izjemen trgovski vzpon vzhodnega Jadrana, ki je omogočil kopičenje bogastva. To so izkoriščali razni regionalni vladarji, ki so se posluževali piratstva in s tem krepili svoj vpliv, kar pa je igralo osrednjo vlogo tudi pri širjenju identitete.20192019-09-29 07:45:15Diplomsko delo/naloga111386sl