<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111155"><dc:title>Razvoj hidrofilnih nanovlaken za izboljšanje raztapljanja lovastatina</dc:title><dc:creator>Strle,	Maja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kocbek,	Petra	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kajdič,	Saša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>lovastatin</dc:subject><dc:subject>topnost</dc:subject><dc:subject>nanovlakna</dc:subject><dc:subject>polimerni film</dc:subject><dc:subject>hitrost raztapljanja</dc:subject><dc:subject>stabilnost</dc:subject><dc:description>Izdelava hidrofilnih polimernih nanovlaken predstavlja sodoben pristop za izboljšanje topnosti in hitrosti raztapljanja slabo topnih učinkovin, kot je lovastatin. Tako smo v okviru magistrske naloge z metodo elektrostatskega sukanja etanolnih raztopin polimerov izdelali nanovlakna z lovastatinom. Njihove lastnosti smo primerjali s polimernimi filmi ter fizikalnimi zmesmi z enako kvalitativno in kvantitativno sestavo. Uporabili smo različne hidrofilne polimere, in sicer polietilenoksid,  poloksamer 407, poloksamer 188 in Soluplus. Uspešnost izdelave ter morfologijo izdelanih nanovlaken in polimernih filmov smo vrednotili s pomočjo vrstične elektronske mikroskopije. Ugotavljali smo hitrost sproščanja lovastatina v fosfatnem pufru in njegove koncentracije v vzorcih določali s pomočjo tekočinske kromatografije ultra visoke ločljivosti. Pri formulacijah s poloksamerom 407 in poloksamerom 188 nismo dosegli zastavljenega cilja, da bi z izdelavo nanovlaken pospešili hitrost raztapljanja lovastatina, v primerjavi s polimernim filmom. S fotonsko korelacijsko spektroskopijo smo izmerili velikost delcev, ki nastanejo po dispergiranju vzorcev v prečiščeni vodi in ugotovili, da so tisti, ki so nastali z dispergiranjem nanovlaken s poloksamerom 188, večji od tistih, nastalih z dispergiranjem polimernega filma. Posledično je bila hitrost raztapljanja lovastatina v obliki filma večja kot v obliki nanovlaken. Zamenjava poloksamerov s Soluplusom v sestavi nanovlaken, je povečala hitrost sproščanja lovastatina. Topnost lovastatina smo z izdelavo polimernega filma povečali za več kot 2-krat, z izdelavo nanovlaken pa za več kot 3-krat, glede na njegovo topnost v obliki fizikalne zmesi. Ker je lovastatin pri višjih temperaturah in ob prisotnosti vode in kisika precej nestabilen, smo v vse formulacije dodali antioksidante, askorbinsko kislino in butil hidroksianizol ter tako v vzorcih takoj po izdelavi dosegli skoraj 100 % vsebnost lovastatina. Med pospešeno stabilnostno študijo smo nanovlakna izbrane formulacije s Soluplusom, z in brez dodanih antioksidantov, izpostavili temperaturi 40 °C in relativni vlažnosti 75 %, ter tekom 56 dni spremljali vsebnost lovastatina. Ta je v nanovlaknih brez antioksidantov v 56 dneh padla na 82 %, v nanovlaknih z antioksidanti pa na 91 %. Z zmanjševanjem vsebnosti lovastatina se je v vzorcih povečevala količina lovastatinske kisline, glavnega produkta hidrolize. Izdelava hidrofilnih nanovlaken se je v naši raziskavi izkazala za učinkovit pristop za izboljšanje topnosti in hitrosti raztapljanja lovastatina. Dodani antioksidanti so lovastatin uspešno zaščitili pred oksidacijo med izdelavo nanovlaken, medtem ko v stresnih pogojih testiranja ta učinkovina ni bila popolnoma zaščitena pred oksidacijo.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-25 08:35:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>111155</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
