Razvoj hidrofilnih nanovlaken za izboljšanje raztapljanja lovastatinaStrle, Maja (Avtor) Kocbek, Petra (Mentor) Kajdič, Saša (Komentor) lovastatintopnostnanovlaknapolimerni filmhitrost raztapljanjastabilnostIzdelava hidrofilnih polimernih nanovlaken predstavlja sodoben pristop za izboljšanje topnosti in hitrosti raztapljanja slabo topnih učinkovin, kot je lovastatin. Tako smo v okviru magistrske naloge z metodo elektrostatskega sukanja etanolnih raztopin polimerov izdelali nanovlakna z lovastatinom. Njihove lastnosti smo primerjali s polimernimi filmi ter fizikalnimi zmesmi z enako kvalitativno in kvantitativno sestavo. Uporabili smo različne hidrofilne polimere, in sicer polietilenoksid, poloksamer 407, poloksamer 188 in Soluplus. Uspešnost izdelave ter morfologijo izdelanih nanovlaken in polimernih filmov smo vrednotili s pomočjo vrstične elektronske mikroskopije. Ugotavljali smo hitrost sproščanja lovastatina v fosfatnem pufru in njegove koncentracije v vzorcih določali s pomočjo tekočinske kromatografije ultra visoke ločljivosti. Pri formulacijah s poloksamerom 407 in poloksamerom 188 nismo dosegli zastavljenega cilja, da bi z izdelavo nanovlaken pospešili hitrost raztapljanja lovastatina, v primerjavi s polimernim filmom. S fotonsko korelacijsko spektroskopijo smo izmerili velikost delcev, ki nastanejo po dispergiranju vzorcev v prečiščeni vodi in ugotovili, da so tisti, ki so nastali z dispergiranjem nanovlaken s poloksamerom 188, večji od tistih, nastalih z dispergiranjem polimernega filma. Posledično je bila hitrost raztapljanja lovastatina v obliki filma večja kot v obliki nanovlaken. Zamenjava poloksamerov s Soluplusom v sestavi nanovlaken, je povečala hitrost sproščanja lovastatina. Topnost lovastatina smo z izdelavo polimernega filma povečali za več kot 2-krat, z izdelavo nanovlaken pa za več kot 3-krat, glede na njegovo topnost v obliki fizikalne zmesi. Ker je lovastatin pri višjih temperaturah in ob prisotnosti vode in kisika precej nestabilen, smo v vse formulacije dodali antioksidante, askorbinsko kislino in butil hidroksianizol ter tako v vzorcih takoj po izdelavi dosegli skoraj 100 % vsebnost lovastatina. Med pospešeno stabilnostno študijo smo nanovlakna izbrane formulacije s Soluplusom, z in brez dodanih antioksidantov, izpostavili temperaturi 40 °C in relativni vlažnosti 75 %, ter tekom 56 dni spremljali vsebnost lovastatina. Ta je v nanovlaknih brez antioksidantov v 56 dneh padla na 82 %, v nanovlaknih z antioksidanti pa na 91 %. Z zmanjševanjem vsebnosti lovastatina se je v vzorcih povečevala količina lovastatinske kisline, glavnega produkta hidrolize. Izdelava hidrofilnih nanovlaken se je v naši raziskavi izkazala za učinkovit pristop za izboljšanje topnosti in hitrosti raztapljanja lovastatina. Dodani antioksidanti so lovastatin uspešno zaščitili pred oksidacijo med izdelavo nanovlaken, medtem ko v stresnih pogojih testiranja ta učinkovina ni bila popolnoma zaščitena pred oksidacijo.20192019-09-25 08:35:02Magistrsko delo/naloga111155sl