<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111051"><dc:title>Faustova tema pri Goetheju in Mencingerju</dc:title><dc:creator>Sagadin,	Klemen	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bjelčevič,	Aleksander	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Smolej,	Tone	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>faustovska tema</dc:subject><dc:subject>Goethe</dc:subject><dc:subject>Faust</dc:subject><dc:subject>Mencinger</dc:subject><dc:subject>Abadon</dc:subject><dc:description>Lik Fausta je zasnovan po zgodovinski osebi Johannu Georgu Faustu. Legenda o njem in njegovi pogodbi s hudičem je že kmalu pričela krožiti v obliki zgodb. Prva literarna obdelava tega lika je Ljudska knjiga, kmalu pa je zgodba prešla v gledališče z Malowovo Tragedijo o doktorju Faustu. Lik nato ponovno oživijo nemški razsvetljenci (Lessing) in viharništvo, saj je prvim izražal pozitivno željo po spoznanju, drugim pa upor proti avtoriteti. Osrednji problem, ki ga dela obravnavajo, je vprašanje spoznanja. Vendar pa je pogled avtorjev na problematiko odvisen predvsem od njihovega duhovnozgodovinskega ozadja. Tudi pri Goethejevem Faustu je želja po spoznanju osrednji problem drame, kar se kaže v Prologu v nebesih, v katerem Gospod in Mefisto skleneta stavo, in v Faustovi pogodbi. Pri tem Goethe dokočno legitimizira radovednost. Druga obravnavana vprašanja v prvem delu Fausta so še ljubezen, izražena v odnosu do Marjetke, in magija, izražena v odnosu do Mefista, v drugem pa ekonomija, znanost in tehnika ter družba in utopija, te so avtorjev odziv na industrijsko revolucijo in napredek. Razlike med Faustom in Abadonom se kažejo že pri temeljnem faustovskem motivu, tj. pogodbi s hudičem, ki je sklenjena zaradi Samoradove želje pridobiti dekle, ne pa zaradi želje po spoznanju. To je obravnavano predvsem v smislu zavajanja v pesimizem. Tudi vprašanje ljubezni je v romanu malo zastopano, saj podobno kot magični motivi služi predvsem motivaciji zgodbe. Zanimivo pa je dojemanje napredka, saj za razliko od Goetheja, ki je upe še polagal v prihodnost in razvoj, Mencinger že kaže dvom v njegovo upravičenost in smiselnost zaradi njegovih slabih strani, ki jih v antiutopičnem prikazu družbe opiše v njihovi skrajnosti. Kljub temu da pri Abadonu najdemo vzporednice vprašanjem, obravnavanim v Faustu, pa so te bolj posledica naključja in ne kažejo zgledovanja ali vsaj polemike s faustovsko problematiko.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-22 07:46:19</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>111051</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
