Kultura simbolne miselnostiRožman, Lucija (Avtor) Bahovec, Igor (Mentor) Bog OčeKristussv. Duhasimbolživljenjeumetnostmiselnostkulturaorganska dobakritična dobaosebaposameznikobličje.Naloga se je začela z življenjem v Centru Aletti, v Rimu, z izkustvom občestvenega življenja, s srečevanjem kultur iz celega sveta in z ustvarjanjem mozaikov za bogoslužne prostore. Izkustvo simbolne miselnosti smo podkrepili z literaturo ruskih mislecev: Vladimir Sergejevič Solovjov, Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev, Vjačeslav Ivanovič Ivanov, Pavel Aleksandrovič Florenski itd., s teologijo p. Tomáša Špidlika ter z umetnostjo p. Marka Ivana Rupnika. Kot primer simbolne miselnosti pa smo predstavili njegovo prvo mozaično delo, ki se nahaja v kapeli Odrešenikove matere v Vatikanu. V magistrskem delu smo želeli prikazati problem kulture racionalne misli, ki se je oddaljila od življenja, saj je v ospredje postavila idejo, razum, posameznika. Posamezniki, po ruskem mislecu Nikolaju Berdjajevu, pripadajo naravnemu redu in gradijo kulturo narave, ki je zato dosegljiva razumu ter jo lahko preučujejo različne znanosti. Osebe pa nasprotno, pripadajo duhovnemu redu, eksistenci kot občestvenosti, ki se razumski obravnavi izmakne. Osebe bodo gradile kulturo Duha, življenja, simbolne miselnosti. Simbol je namreč tudi prostor srečanja in samo oseba se je zmožna srečati z D/drugim. Človekovo bivanje smo skrčili na njegovo naravo in pozabili, da je v njegovem temelju tisto, kar so grški cerkveni očetje poimenovali z grško besedo hypostasis (tisto, kar je spodaj), kar pomeni, da je v temelju eksistence oseba. Ne gre torej za bivanje po naravi, »po svoji vrsti« (prim. 1 Mz 1,11), temveč za bivanje na način Boga. V tej nalogi smo želeli zarisati možnost organskega, simbolnega mišljenja. V novem kulturnem obdobju bo prednost imelo življenje in simbolna, organska miselnost, ki zedinja, združuje, vključuje, odkriva globljo resničnost in kjer posamičnost in celota svobodno sovpadata. Misel bo upoštevala drugega, saj le misel, ki se sreča z drugim zaživi. Bolj ko bo odprta v vesoljnost organizma, bolj bo živahna in ustvarjalna. Naloga je želela osvetliti pomen nove organske dobe, ki je pred nami. Samo z organsko, simbolno miselnostjo bomo mogli zaživeti novo identiteto krščenega človeka s cerkvenim, osebnim jazom. V praksi to pomeni, da lahko pod vprašaj postavimo vse naše sisteme, vzgojne in pastoralne načrte, ki še vedno gradijo na posamezniku. Delo pa ima pomen tudi za umetnost bogoslužnih prostorov, saj ravno umetnost odseva življenje in prava krščanska umetnost je tista, ki razodeva zoe, življenje po Duhu.[L. Rožman]20192019-09-21 07:35:07Magistrsko delo/naloga110968sl