Motiv antikrista v slovenskem leposlovjuRamdedović, Melisa (Avtor) Bjelčevič, Aleksander (Mentor) AntikristSveto pismo19. in 20. stoletjeprevarantlažniveckrivovernikpodoba in motiv Antikristarazumevanje Svetega pismaMotiv Antikrista v slovenskem leposlovju se pojavi v 19. in 20. stoletju, kar je nekako razumljivo, saj so se v slovenskih vaseh, kjer je prevladovalo krščanstvo, izogibali podobi Antikrista in njegovemu početju. Antikrist je hudič, prevarant, lažnivec in krivovernik, ki v katoliških vaseh ni bil dobrodošel, čeprav so se zavedali, da je njegov prihod mogoč. Obravnavana dela prikazujejo pomen Antikrista za omenjeno obdobje, ki lahko da sega tudi v protestantizem, torej v obdobje reformacije in protireformacije. Ob tem je včasih tudi pomembno, kdo izmed pisateljev je vernik ali nevernik, kakšen poklic opravlja in kakšno literaturo piše. V ta namen je pregledanih štiriindvajset slovenskih leposlovnih del sedemnajstih pisateljev in pisateljice (Murnik, Šorli, Jaklič, Pregelj, Cankar, Maselj - Podlimbarski, Kociper, Trdina, V. Levstik, Alešovec, Malovrh, Milčinski, Cundrič, Tavčar, Rozman, Fatur, Aškerc in eno anonimno delo). Iz del so izpisani navedki, ki nakazujejo na podobo in motiv Antikrista. Predstavljeno je tudi Sveto pismo in številne raziskave, ki pričajo o Antikristu. V magistrskem delu se izkaže, da je podoba Antikrista skoraj izključno negativna in da se avtorji približujejo biblijskemu motivu Antikrista kot vzroku za številne nesreče in tegobe. Nekatera dela izstopajo, vendar se kljub temu približujejo prej omenjeni definiciji Antikrista. Namen magistrskega dela je prikazati metaforično podobo Antikrista (kot kletvica …) ali pa realno podobo, torej osebo, človeka, ki se bo boril z Jezusom Kristusom ob koncu sveta. Vse to je pogojeno z obdobjem, v katerem so besedila nastala in njihovimi pisatelji.20192019-09-20 11:56:05Magistrsko delo/naloga110916sl