<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=110478"><dc:title>Vpliv prostotrgovinskih sporazumov TTIP in CETA na prehransko varnost Slovenije</dc:title><dc:creator>Lozančič,	Gabriela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Vintar Mally,	Katja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>TTIP</dc:subject><dc:subject>CETA</dc:subject><dc:subject>prostotrgovinski sporazumi</dc:subject><dc:subject>prehranska varnost</dc:subject><dc:description>Prostotrgovinski sporazumi, kot sta TTIP in CETA, so v zadnjem času v porastu, saj se vse več držav odloča za sklepanje bilateralnih sporazumov, ki poleg dodatnega znižanja carin in dajatev med državama podpisnicama znižujejo tudi t. i. netarifne ovire, v želji po čimbolj pretočnem trgovanju, čeprav za ceno varstva javnega interesa. Področje, s katerim se podrobneje ukvarjam v zaključni seminarski nalogi, je regulativno sodelovanje v prehrambeni industriji. Regulativno sodelovanje pomeni predvsem poenotenje zakonodaj podpisnic, kar naj bi znižalo dosedanje nepotrebne stroške in ugodno vplivalo na trgovinsko dinamiko, pri tem pa se pozablja na osnovno funkcijo zakonodaj, ki je varovanje javnega zdravja. Vse več skrbi je povezanih ravno z ogrozitvijo prehranske varnosti in morebitno uvedbo nižjih standardov, ki ju lahko prinese regulativno sodelovanje. Dodatno se stvari zaostrijo, če imata podpisnici, v tem primeru ZDA in EU ter Kanada in EU, popolnoma drugačne pristope preverjanja, certificiranja in urejanja zakonov na področju pridelave in predelave hrane, kar pomeni, da je prilagajanje toliko bolj težavno in polno kompromisov.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-15 07:45:17</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>110478</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
