<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=110462"><dc:title>Glajenje površin tiskanih termoplastičnih predmetov s polimernimi premazi</dc:title><dc:creator>Gartner,	Luka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Muck,	Deja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>3D tisk</dc:subject><dc:subject>ekstrudiranje termoplastičnih materialov</dc:subject><dc:subject>gladkost površin</dc:subject><dc:subject>polimerni premaz</dc:subject><dc:description>Namen diplomskega dela je bilo testiranje sposobnosti polimernih premazov pri glajenju površin 3D predmetov natisnjenih, s tehnologijo ekstrudiranja termoplastičnih materialov. Pri tem smo se osredotočili na iskanje ustreznega ravnotežja med stopnjo gladkosti površine, ohranjanjem detajlov ter časom tiska. Upoštevali smo tudi karakteristike premaza, kot so enostavnost nanosa, oprijemljivost, hlapnost topil in čas sušenja.
Začeli smo z modeliranjem predmetov, ki so vsebovali bistvene elemente za testiranje navedenih lastnosti v programu Blender. Kot končni test smo zmodelirali še figuro za namizno igro, kar je predstavljalo test uporabe metode na praktičnem predmetu. Predmete smo izvozili v format .stl in pripravili za tisk v programu Slic3r Prusa Edition. Nato smo določili parametre tiska in predmete natisnili pri šestih različnih debelinah nanosa termoplasta, pri vsaki debelini pet različic. Od teh pet različic je bila ena namenjena kontroli, dve smo premazali s poliakrilnim in dve s poliuretanskim premazom. Za vsak premaz smo nato en predmet še dodatno presprejali z univerzalnim temeljnim lakom kot pripravo na barvanje.
Za oceno rezultatov smo uporabili dva pristopa: slikovno analizo in merjenje adhezije. Predmete, oblikovane izključno za testiranje, smo po premazovanju fotografirali s stereo-mikroskopom Leica S9i, nato pa opravili slikovno analizo. Merjenje adhezije smo opravili z merilcem BYK Byko-cut universal ter določili stopnjo adhezije z vizualno oceno.
Ugotovili smo, da glajenje s poliuretanskim premazom izboljša gladkost površine predmetov na nivo več stopenj višje natančnosti tiska. Njegova učinkovitost se začne manjšati pri slojih termoplasta, ki so debelejši od 0,20 mm, vendar je površina še zmeraj zglajena vsaj na nivo tiska debeline 0,10 mm. Poliakrilni premaz se je izkazal slabše zaradi velike izgube volumna med sušenjem, vendar je še zmeraj nekoliko izboljšal gladkost površine. V obeh primerih je prekrivanje z univerzalnim temeljnim lakom še dodatno izboljšalo stopnjo glajenja, glavna prednost pa je bila povečana adhezija in odpornost na obrabo.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-15 07:16:19</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>110462</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
