<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=110008"><dc:title>Samourejanje inhibitorja korozije na površini bakra</dc:title><dc:creator>Perko,	Manica	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Škarabot,	Miha	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Van Midden Mavrič,	Marion A.	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Samourejanje molekul</dc:subject><dc:subject>vrstična tunelska mikroskopija</dc:subject><dc:subject>2-merkaptobenzimidazol</dc:subject><dc:description>Samourejanje molekul na površini je obetavna strategija za izdelavo velikih, z atomsko natančnostjo urejenih površin z željenimi lastnostmi. Poleg tega pa lahko na podlagi samourejenih struktur sklepamo o tem, katere medmolekularne interakcije ali interakcije s podlago igrajo ključno vlogo pri vezavi molekul na površino. V tej nalogi smo preučevali vezavo korozijskega inhibitorja 2-mercaptobenzimidazol-a na atomsko čisto površino bakra s kristalografsko orientacijo Cu(111).

Za preučevanje smo uporabili vrstični tunelski mikroskop, ki temelji na tuneliranju elektronov med atomsko ostro konico in vzorcem. Tunelski tok je eksponentno odvisen od razdalje med konico in vzorcem, kar nam omogoča zelo natančno slikanje površine, ki skupaj z ostro konico omogoča meritev topografije z atomsko ločljivostjo. Zato je pomembno, da pripravimo čisto površino, na katero se vežejo molekule. Najprej smo z izmeničnim ionskim jedkanjem in žarjenjem pripravili atomsko čisto površino bakra Cu(111), nato pa smo z naparevanjem nanjo v ultra visokem vakuumu nanesli molekule. S spreminjanjem temperature vzorca med naparevanjem smo spreminjali energijo, ki jo imajo na voljo za samourejanje, s spreminjanjem hitrosti in časa naparevanja pa smo pripravili vzorec z določeno koncentracijo molekul na površini. Tako smo dobili različne samourejene strukture. Da bi lahko sklepali o vezavi molekul, smo morali na podlagi slik, posnetih s tunelskim vrstičnim mikroskopom, določiti strukturo nastale plasti. Ker mikroskop ni kemijsko ločljiv, smo si pri interpretaciji rezultatov pomagali s simuliranimi slikami, ki so bile izračunane s pomočjo teorije gostotnih funkcionalov. Ugotovili smo, da so energijske skale interakcij zelo primerljive med sabo, saj molekule tvorijo veliko različnih samourejenih struktur. Poleg tega pa so na površini že pri nizkih temperaturah zelo mobilne iz česar lahko sklepamo, da pri preprečevanju korozije ni ključna zgolj močna vezava na najbolj izpostavljena mesta na površini.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-11 07:46:49</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>110008</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
