Prevalenca ter zunanja in notranja morfologija zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino pri prebivalcih SlovenijeHitij, Tomaž (Avtor) Štamfelj, Iztok (Mentor) Zobna morfologijastalni zgornji kočnikinadštevilna koreninaradix mesiolingualisradix distolingualisradix paramolarisradix distomolarisradix mesiomolarisdve palatinalni koreniniračunalniška tomografija s stožčastim snopomSlovenija.To doktorsko delo osvetljuje zgornje stalne kočnike z nadštevilno palatinalno korenino z epidemiološkega, anatomskega, diagnostičnega, kliničnega in širšega biomedicinskega vidika. V prvem delu smo raziskali zunanjo morfologijo 44 zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino in primerjalni vzorec 44 zgornjih stalnih kočnikov z eno palatinalno korenino iz zbirke ekstrahiranih zob, nato pa z uporabo računalniške tomografije s stožčastim snopom tudi njihovo notranjo morfologijo. V drugem delu smo izvedli retrospektivno klinično raziskavo posnetkov zgornjih čeljusti, pridobljenih z uporabo računalniške tomografije s stožčastim snopom, ki so bili v sklopu stomatološkega zdravljenja narejeni pri 1173 pacientih. V tretji delu pa smo retrospektivno analizirali 15 kliničnih primerov pacientov, ki so imeli skupaj 17 zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino. Izsledki naših raziskav nasprotujejo v stroki zelo razširjenemu prepričanju, da se nadštevilna palatinalna korenina in druge vrste nadštevilnih korenin na stalnih zgornjih kočnikih redko pojavijo. Klinična raziskava posnetkov, pridobljenih z računalniško tomografijo s stožčastim snopom, je pokazala, da lahko zobozdravnik v povprečju pri vsakem devetnajstem pacientu (5,29 % pacientov) pričakuje vsaj en stalni zgornji kočnik z nadštevilno korenino. Raziskava je potrdila, da je nadštevilna palatinalna korenina najpogostejša nadštevilna korenina pri stalnih zgornjih kočnikih (3,84 % pacientov) in da njena pogostost narašča v distalni smeri: šestica (0,2 % zob), sedmica (1,3 % zob) in osmica (2,7 % zob). Pri endodontskem zdravljenju se zato s problematiko nadštevilne palatinalne korenine največkrat srečujemo pri sedmici, pri ekstrakcijah pa pri osmici. Omenjeni izsledki se ujemajo s podatki iz literature, ki ne kažejo, da bi med populacijami obstajale pomembne pogostnostne razlike. Prav tako se z izsledki drugih raziskav ujema ugotovitev, da razlik med spoloma ni. Pravočasno razpoznavo nadštevilne palatinalne korenine, ki je ključna za uspešno endodontsko, parodontalno in kirurško zdravljenje zoba, v praksi otežuje superpozicija bukalnih in palatinalnih korenin na periapikalnem rentgenskem posnetku zoba. V doktorskem delu prvič empirično dokazujemo ključno vlogo kliničnega pregleda pri razpoznavi nadštevilne palatinalne korenine. Ugotovili smo, da se na palatinalni strani obravnavanih stalnih zgornjih kočnikov pojavlja vrsta specifičnih oblikovnih znakov, ki imajo pri kliničnem pregledu vlogo diagnostičnih kazalnikov nadštevilne palatinalne korenine: zobna krona, ki je palatinalno širša kot bukalno, izrazito vbočenje zobne krone, dvojni ali trojni Carabellijev znak, skleninski biser, obsežen skleninski jezik in kronsko-koreninska brazda. Zaradi palatinalno obsežnejše zobne krone ima zgornji zobni lok pogosto obliko grške črke omega, kar je prvi znak, ki ga zobozdravnik lahko opazi pri kliničnem pregledu. Vse tri raziskave so pokazale, da je delež stalnih zgornjih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino, ki imajo najmanj en klinično lahko določljiv diagnostični kazalnik, zelo velik (63&#8210;94 %). Te ugotovitve so ključ do napredka pri razpoznavi nadštevilne palatinalne korenine, ki je trenutno na nezavidljivi ravni: pri nobenem od 15 retrospektivno analiziranih kliničnih primerov nadštevilna palatinalna korenina ni bila ugotovljena pred napotitvijo k specialistu. Izsledki doktorskega dela kažejo, da je zunanja koreninska morfologija zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino zelo raznovrstna in je z uporabo obstoječe klasifikacije po Christie in sod. (1991) ter Baratto-Filho in sod. (2002) ni možno opredeliti pri več kot dveh tretjinah primerov. Z multivariantno analizo podatkov smo ugotovili, da lahko vse morfološke različice zgornjih stalnih kočnikov opredelimo le z določitvijo vrste in višine zraščenja korenin ter divergence palatinalnih korenin. Razvili smo sistem za klasifikacijo zunanje koreninske morfologije pri zgornjih stalnih zobeh, ki vključuje tudi različne vrste nadštevilnih korenin. Merila za razvrščanje koreninskih različic vključujejo število korenin, vrsto in višino zraščenja korenin. Z uporabo nove klasifikacije na prikazih zgornjih stalnih ličnikov in kočnikov z računalniško tomografijo s stožčastim snopom smo potrdili ugotovitve predhodnih raziskav, da je levo-desna somernost zunanje koreninske morfologije zelo velika (P > 0,05). Edina ugotovljena nesomernost je bila večja pogostost nadštevilne palatinalne korenine na desni strain (P < 0,01). Klinično pomembna je tudi ugotovitev, da pri pacientu, pri katerem najdemo zgornji stalni kočnik z nadštevilno palatinalno korenino, obstaja več kot 27-odstotna verjetnost, da je nadštevilna palatinalna korenina tudi na kontralateralnih ali ipsilateralnih kočnikih. V raziskavi z računalniško tomografijo s stožčastim snopom smo pokazali, da imajo zgornji stalni kočniki z nadštevilno palatinalno korenino kompleksno kanalsko morfologijo, zlasti tisti s koreninskim zraščenjem. Pri približno polovici zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino lahko namreč pričakujemo, da bo endodontsko zdravljenje zahtevno ali zelo zahtevno. To je nasprotju z ugotovitvami dosedanjih raziskav, kjer so na razmeroma majhnem vzorcu zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino opisali enostaven kanalski sistem. Naši rezultati kanalske morfologije, pa so primerljivi z rezultati nedavne raziskave na stalnih zgornjih drugih kočnikih zraščenimi koreninami. Ugotovili smo še druge za endodontsko zdravljenje pomembne razlike od običajne kanalske morfologije zgornjih stalnih kočnikov. Razdalja med palatinalnima vhodoma v koreninska kanala je statistično značilno večja od razdalje med bukalnima vhodoma (P < 0,05). Vhod v distobukalni kanal je pomaknjen bolj bukalno, kot je to običajno za stalne zgornje kočnike z eno palatinalno korenino. Med meziopalatinalnim in distopalatinalnim kanalom je prisotna izrazita divergenca, ki je bila za prisotna tudi v srednji tretjini. Tu sta bila palatinalna kanala tudi statistično značilno bolj divergentna kot bukala koreninska kanala (P < 0,05). S pričujočim delom smo pridobili kvalitetne podatke o pogostnosti ter zunanji in notranji morfologiji zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino pri domačem prebivalstvu, ki bodo zagotovo prispevali k zanesljivejši razpoznavi in uspešnejšemu zdravljenju teh zob v prihodnje.20192019-09-08 07:15:08Doktorsko delo/naloga109749sl