Svetopisemske in ljudske osnove ter literarne oblike motiva Marije v slovenskem pesništvu med obema svetovnima vojnamaBrozovič, Maruša (Avtor) Avsenik Nabergoj, Irena (Mentor) slovenska književnost med obema svetovnima vojnamaBožja mati MarijaSveto pismopatristikaslovenska ljudska pesemIzhodišče doktorske disertacije Svetopisemske in ljudske osnove ter literarne oblike motiva Marije v slovenskem pesništvu med obema svetovnima vojnama je teza, da motiv Marije v izbranem obdobju pri posameznih literarnih avtorjih in avtoricah prehaja od izvorno svetopisemske podobe Marije, obogatene s tradicionalno teološko razlago in ljudskim verovanjem, v individualizirano razumevanje njenega lika, njene podobe in vloge v posameznikovem življenju. Pri raziskovanju smo uporabili polsubjektivno interpretacijsko metodo natančnega branja (ang. »close reading method«), pri čemer vsak tip besedila obravnavamo skladno z metodologijo področja, s katerega tekst prihaja, nato pa z interdisciplinarnim povezovanjem tkemo povezave med posameznimi besedili. Prvi del doktorske disertacije raziskuje Marijino podobo, kot je zapisana v Svetem pismu ter se je razvijala v zgodnji krščanski tradiciji in v ljudskem izročilu. Izhodišče razvoja podobe Marije je njena vloga Božje matere, opisana v Novi zavezi Svetega pisma (I.1.1) ter že v prvih stoletjih krščanstva razvitih tipoloških razlagah Stare zaveze Svetega pisma (I.1.2). Cerkveni očetje o Mariji vedno govorijo v odnosu do Kristusa (I.2). Slovenske ljudske legendarne in nabožne pesmi Marijin lik dojemajo v organski povezanosti med Marijino človeško materinsko naravo in njenim mestom v nebeški slavi ter sestavljajo del širšega evropskega izročila (I.3). Središče drugega dela je interpretacija motiva Marije v slovenski poeziji med obema svetovnima vojnama pri avtorjih in avtoricah: Anton Vodnik, Božo Vodušek, Vital Vodušek, Edvard Kocbek, Tine Debeljak, Jože Pogačnik, Miran Jarc, Srečko Kosovel, Alojz Gradnik, Pavel Golia, Ivan Čampa, mati Elizabeta Kremžar, Mara Lamut, Ana Gale in Ljubka Šorli. Med literarnimi vrstami je najpogosteje zastopana pesem v ožjem pomenu besede, ob tem še hvalnice, soneti, pripovedne pesmi in ep. Klasične oblike so navadno povezane s slavilno vsebino, v svobodnih oblikah je več osebnega odnosa z Božjo materjo. Pesmi so pisane v slogu religioznega ekspresionizma, nove stvarnosti, socialnega realizma, konstruktivizma, impresionizma in v tradicionalnem pesniškem izrazu, ki nadaljuje poetiko starejših plasti klasičnega poetskega izročila. Inovativnost na oblikovni in vsebinski ravni zaznamo predvsem pri avtorjih, ki so sodelovali pri reviji Križ na gori. Najpogostejši motiv je Marija mati človeštva, h kateri se vernik zateka v prošnjah in češčenju, redkeje slovenski avtorji in avtorice zajemajo iz izvorne svetopisemske podobe ter konkretnih ljudskih pesmi. Vzpostavljene so medumetnostne povezave z likovno umetnostjo in glasbo – nekaterih so se avtorji zavedali, druge smo prepoznali na podlagi raziskave širšega kulturnega konteksta. Obravnava Marijinega motiva v slovenskem pesništvu med obema svetovnima vojnama ponuja metodološko izhodišče za obravnavo njenega motiva v drugih obdobjih slovenske književnosti ali v drugih literarnih vrstah in zvrsteh. Doktorska disertacija je prva znanstvena študija motiva Božje matere v katerem koli obdobju slovenske književnosti in prinaša pomembna spoznanja o razvoju in transformacijah Marijinega motiva tako v literaturi kot tudi v teologiji, patristiki in folkloristiki ter jih povezuje v sklenjeno celoto na primeru slovenskega pesništva med obema svetovnima vojnama.[M. Brozovič]20192019-09-07 07:35:02Doktorsko delo/naloga109698sl