<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=109633"><dc:title>Vpliv različnih nanodelcev TiO2 na aktivnost acetilholinesteraze</dc:title><dc:creator>Jan,	Zala	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Drobne,	Damjana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Jereb,	Gregor	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>TiO2</dc:subject><dc:subject>acetilholinesteraza</dc:subject><dc:subject>inhibicija</dc:subject><dc:subject>adsorpcija</dc:subject><dc:subject>nanodelci</dc:subject><dc:description>Uvod: V zadnjih desetletjih proizvodnja nanomaterialov in nanodelcev globalno močno narašča, prav tako tudi njihova uporaba v številnih izdelkih. Za namene ugotavljana interakcij med različnimi nanodelci in biološkimi sistemi so na voljo različni testi. V magistrskem delu je uporabljen encimski test, katerega namen je ovrednotiti biološko reaktivnost različnih nanodelcev s testom inhibicije in adsorpcije acetilholinesteraze. Podatek o biološki aktivnosti je ključen pri vrednotenju njihove varne uporabe. Namen: Namen magistrskega dela je s spektrofotometrično Ellmanovo metodo oceniti stopnjo adsorpcije suspenzije različnih delcev TiO2 na encim acetilholinesterazo in inhibicijo encimske aktivnosti. Namen je tudi prikazati, kako koncentracija in lastnosti delcev vplivajo na aktivnost encima in preveriti odvisnost med adsorpcijo in inhibicijo encima. Metode dela: Uporabljena je bila modificirana Ellmanovo metoda, prilagojena za delo na mikrotitrskih ploščah. Izmerjen je bil vpliv dvanajstih različnih delcev TiO2 na inhibicijo in adsorpcijo acetilholinesteraze. Nastanek rumenoobarvanega kompleksa, ki se tvori ob reakciji med uporabljenimi nanodelci, Ellmanovim reagentom, encimom ter dodanim substratom acetiltioholinkloridom je bil beležen pri valovni dolžini 405 nm. Eserin je bil uporabljen kot pozitivna kontrola. Rezultati: Acetilholinesterazo so najbolj inhibirali in adsorbirali delci TiO2 velikosti med 5 in 100 nm, manj pa delci z velikostjo med 100 in 500 nm. Različna kristalna struktura delcev v naši študiji ni vplivala na aktivnost encima. Pri višjih koncentracijah delcev je bil vpliv na aktivnost encima večji, predvsem pri delcih, ki so povzročili več kot 10% vpliv na aktivnost encima. Vpliv na inhibicijo je bil pri analiziranih delcih večji od vpliva na adsorpcijo. Razprava in zaključek: Metoda, opisana v magistrskem delu, je lahko uporabljena za nadaljnje raziskovanje interakcij med encimi in ND.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-06 07:46:45</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>109633</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
