KAPITALIZEM, NAPREDEK IN MOŽNOST REFORMERutar, Minea (Avtor) Krašovec, Primož (Mentor) kapitalizemvključujoče institucijegospodarska rastrevščinaprerazdelitevV diplomskem delu raziskujem, kakšen je odnos med kapitalizmom, definiranim z vključujočimi ekonomskimi institucijami, in stopnjo revščine. Argumenti slonijo na dveh temeljnih predpostavkah. Prvič, spodbude, ki vplivajo na človeško delovanje, se močno spreminjajo glede na institucije (formalna in neformalna pravila v družbi), s katerimi se soočajo ljudje. In drugič, zaželeno družbeno stanje je tisto, v katerem se maksimira dobrobit vseh, (ekonomske) neenakosti pa so sprejemljive le, če proces, ki do njih pripelje, koristi tudi najbolj prikrajšanim. Najprej predstavim empirične dokaze in teoretske utemeljitve za tezo, da so kapitalistične institucije, sploh zasebna lastnina in tržna konkurenca, ključni dejavnik dolgoročne, samoobnavljajoče gospodarske rasti. Nato predstavim argumente neoklasične ekonomije, zakaj gospodarska rast vsaj v začetnih fazah ekonomskega razvoja omogoča višje dohodke in s tem boljše življenjske standarde vseh, posebej revnih. Dvig produktivnosti običajno drastično zmanjša stopnjo absolutne revščine zaradi pocenitve življenjskih dobrin in dviga plač. Vendar pa drži očitek kapitalizmu, da zgolj gospodarska rast ne omogoča vse višjih dohodkov tudi v že razvitih kapitalističnih državah. Prek primerjave spreminjanja plač v nekaterih kapitalističnih državah, kot so ZDA na eni strani ter Kanada in skandinavske države na drugi, ter ocene pasti preobsežne socialne države zaključim, da sta enako pomembna in nujna pogoja izboljšanja dohodkov najbolj prikrajšanih družbenih skupin tako prisotnost kapitalističnih ekonomskih institucij kot tudi zmerna stopnja dohodkovne prerazdelitve.20192019-08-30 07:15:36Diplomsko delo/naloga109312sl