<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=109225"><dc:title>Spremljanje citotoksične aktivnosti naravnih celic ubijalk izbranih bolnikov z rakom prostate tekom eksperimentalne imunske terapije</dc:title><dc:creator>Zidar,	Anže	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jeras,	Matjaž	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>rak prostate</dc:subject><dc:subject>citotoksična aktivnost celic NK</dc:subject><dc:subject>imunska celična terapija</dc:subject><dc:subject>test citotoksičnosti LDH</dc:subject><dc:subject>pretočna citometrija</dc:subject><dc:description>Naravne celice ubijalke (NK) so efektorske celice prirojenega imunskega sistema. Njihova ključna naloga je prepoznavanje in uničevanje rakavo spremenjenih ter z virusi in glivicami okuženih celic. Poleg tega so zgodnji vir provnetnih citokinov, zlasti interferona ? (IFN-?) in kemokinov, ki aktivirajo in privabljajo tudi druge celice imunskega sistema. V periferni krvi sta prisotni dve večji subpopulaciji celic NK, in sicer izrazito citotoksične CD56PdimP, ki so v večini ter regulatorne CD56PbrightP, ki jih je malo in so pomemben vir IFN-?. Aktivnost celic NK (NKA) lahko določamo tako z merjenjem sproščanja IFN-? in vitro kot s testom njihove neposredne citotoksičnosti zoper modelne tarčne celice. NKA je pri zdravih posameznikih skozi daljše časovno obdobje dokaj stabilna, prav tako pa se pri njih tudi razmerja med subpopulacijama celic NK ne spreminjajo bistveno. V literaturi večinoma poročajo o zmanjšanju vrednosti NKA z napredovanjem raka prostate, ob tem pa obstajajo tudi podatki o zmanjšanju deleža CD16P-PCD56Pbright Pcelic NK v periferni krvi. 
V okviru magistrske naloge smo določali NKA v vzorcih mononuklearnih celic iz periferne krvi, odvzetih šestim izbranim bolnikom z rakom prostate v različnih časovnih obdobjih, in sicer pred, med in po kliničnem preskušanju protitumorske imunske celične terapije. Odstotke citotoksičnosti celic NK v omenjenih vzorcih smo določali v pogojih in vitro, na osnovi rezultatov testa za ugotavljanje obsega neposredne celične citotoksičnosti, ki temelji na količini sproščenega znotrajceličnega encima laktatne dehidrogenaze (LDH) iz uničenih tarčnih celic K562. Za izvajanje testov smo na podlagi predhodnih poskusov izbrali mikrotitrske plošče s 96 vdolbinicami v obliki črke V. Pri dveh bolnikih smo za primerjavo vzporedno izvedli tudi test citotoksičnosti s pretočno citometrijo, pri katerem smo tarčne celice K562 označevali s fluorescenčnima barviloma CFSE in 7-AAD. Rezultati naših poskusov so v večini primerov pokazali precejšnja nihanja NKA tekom klinične študije, glede na kontrolne vrednosti odstotka citotoksičnosti, določene v vzorcih, odvzetih pred začetkom eksperimentalne imunske celične terapije, kar je najverjetneje posledica omenjenega zdravljenja. Izbrani bolniki so bili predstavniki treh skupin, ki so jih izvajalci klinične študije oblikovali glede na njihovo odzivnost na preskušano terapijo, ovrednoteno z definiranimi kliničnimi parametri. Povezave med klinično oceno njihove odzivnosti in NKA z našim omejenim številom poskusov nismo uspeli dokazati, vendar pa so se pokazali določeni trendi, ki nakazujejo na to, da bi nam tak dokaz uspel, če bi imeli na razpolago dovolj velik vzorec preiskovancev.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-08-28 08:35:04</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>109225</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
