Značilnosti romanj v 17. in 18. stoletju na SlovenskemKemperl, Metoda (Avtor) romanjaromarske cerkveprotireformacijaprocesijePrispevek obravnava značilnosti krščanskega romanja v 17. in 18. stoletju na Slovenskem. Najprej so verniki obiskovali kraje Kristusovega trpljenja in grobov zgodnjih mučencev, saj so verjeli, da imajo relikvije posebno moč. Tako so se kmalu oblikovali trije najpomembnejši krščanski romarski centri: Rim, Jeruzalem in Santiago de Compostela. Vse so že v srednjem veku obiskovali tudi Slovenci. Romali so posamezno ali v skupini, cilj pa je bil dušni blagor in priprava na nebesa. Tak način romanj je za nekaj časa prekinila reformacija. Protireformatorji pa so v romanju in romarskih procesijah videli pomembno sredstvo za utrjevanje vere, zato so oživljali stara in gradili nova romarska središča. V vsaki župniji so zapovedali po več romarskih procesij letno, cilj pa so bile bližnje cerkve, dosegljive v nekaj urah ali kvečjemu v nekaj dneh. V teh krajih so verniki iskali vedno večjo pomoč v tuzemskih nadlogah in težavah, prosili za ozdravljanje in pomoč pri življenjskih odločitvah. Večdnevna romanja je prepovedoval že goriški nadškof Karel Mihael Attems v drugi četrtini 18. stoletja, a marsikje se njegovih navodil niso držali. Leta 1771 je procesije, pri katerih je treba prenočevati, prepovedal ljubljanski škof Leopold Petazzi, leto kasneje pa tudi država. Z dvornim dekretom leta 1783 so bile ukinjene procesije, bratovščine in veliko praznikov, dekret leta 1784 pa je predvideval zaprtje vseh romarskih cerkva. Kljub temu romanja niso povsem prenehala in so se nadaljevala v 19. stoletju, a mnoge romarske cerkve so v tem stoletju izgubile romarski status in so ostale do današnjih dni pozabljene.20162019-08-19 14:16:36Članek v reviji109029sl