<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=109018"><dc:title>Krščanski dialog v medčloveških odnosih</dc:title><dc:creator>Osredkar,	Mari Jože	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>ekumenizem</dc:subject><dc:subject>medverski dialog</dc:subject><dc:subject>medčloveški odnosi</dc:subject><dc:subject>cerkveni dokumenti</dc:subject><dc:description>Od leta 1054, ko se je zgodil vzhodni razkol, smo bili navajeni v dokumentih Katoliške cerkve prebirati dokumente, ki so o nekatoliških kristjanih, pa tudi o nekristjanih in nevernih govorili v izrazito negativni luči. Drugi vatikanski koncil je prvi cerkveni zbor, ki pozitivno spregovori o vseh tistih, ki so »onkraj« katoliških meja. Temelje ekumenske usmeritve Cerkve in medverskega dialoga najdemo v Dogmatični konstituciji o Cerkvi. Brez dvoma je to tudi temeljni dokument za razumevanje koncilskega nauka o odrešenju in hkrati za ekumenizem in medverski dialog. Kot referenca je služil naslednjim dokumentom: Odlok o ekumenizmu, Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev in Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve. V prispevku bom predstavil »rdečo nit« naštetih dokumentov in postavil tezo, da je »dialoški« nauk zadnjega cerkvenega zbora navodilo sodobnemu človeku, kako reševati medčloveške odnose, za katere se zdi, da se nahajajo v krizi.</dc:description><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2019-08-19 12:51:50</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>109018</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
