<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=109006"><dc:title>Protestantski in katoliški prevodi Svetega pisma v slovenski jezik kot primer jezikovne dialoškosti</dc:title><dc:creator>Ditmajer,	Nina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>Sveto pismo</dc:subject><dc:subject>prevajanje</dc:subject><dc:subject>slovenski prevodi</dc:subject><dc:subject>prevajalci</dc:subject><dc:subject>jezikovna dialoškost</dc:subject><dc:subject>Trubarjeva Nova zaveza</dc:subject><dc:subject>Dalmatinova Biblija</dc:subject><dc:subject>Japljeva Biblija</dc:subject><dc:subject>Küzmičev Nouvi Zakon</dc:subject><dc:subject>Chráskov prevod</dc:subject><dc:subject>jezikovna dialoškost</dc:subject><dc:description>V prispevku so obravnavani slovenski protestantski prevodi Svetega pisma v odnosu do katoliških prevodov. V katoliški dobi v 17. in prvi polovici 18. stoletja so katoliški duhovniki predvsem zaradi pomanjkanja priročnikov začeli posegati po protestantskih knjigah: ljubljanski škof Hren se je pri izdaji lekcionarja (1612) v veliki meri opiral na Dalmatinov prevod in se s tem neposredno navezal na izročilo slovenskih protestantskih piscev. Jurij Japelj, prvi prevajalec celotnega katoliškega Svetega pisma (1784), se je pri prevajanju Nove zaveze prav tako opiral na Dalmatinov prevod. V 19. stoletju so slovenski prevajalci začeli ponovno odkrivati slovenske arhaične in etimološke glagolske oblike, izpričane v slovenskih protestantskih prevodih Svetega pisma med 16. in 19. stoletjem. Sodobni slovenski katoliški in ekumenski prevodi opuščajo arhaične glagolske oblike zaradi velikega vpliva slovenskega pripovedništva in njihove odsvetovane rabe v slovnicah.</dc:description><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2019-08-18 23:01:08</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>109006</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>