<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=108687"><dc:title>Modalnost v pravopisu. Primer vejice</dc:title><dc:creator>Androjna,	Erna	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Smolej,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>vejica</dc:subject><dc:subject>modalnost</dc:subject><dc:subject>pravopis</dc:subject><dc:subject>kodifikacija</dc:subject><dc:subject>norma</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo se ukvarja s pravili o rabi vejice v pravopisu, ki vsebujejo modalnost. To so mesta, kjer je dopuščena večvariantnost in je raba vejice prepuščena piscu glede na njegovo oceno jezikovne situacije. Tu se pojavi vprašanje, ali je takšen način pisanja pravil pri uporabnikih pravopisa zaželen ali ne. Enovariantnost je za splošnega uporabnika boljša, ker poda točen odgovor na problem, kar pisec od priročnika pričakuje. Večvariantnost pa dopušča večjo svobodo pri rabi jezika, vendar so takšna pravila primernejša za uporabnika, ki ima več predznanja iz jezikoslovja. Deset primerov, kjer je v pravopisu dopuščena večvariantnost, sem zbrala v anketni vprašalnik in jih razdelila med 30 študentov slovenistike in med 30 neslovenistov čim bolj različne starosti in stopnje izobrazbe. Zanimalo me je, kako se bodo s primeri spopadle osebe, ki so se z jezikoslovjem veliko ukvarjale, in kako bodo primere rešili neslovenisti. Rešitve sem med seboj primerjala in ugotavljala, kako so vprašanci rešili konkretne primere, kjer je pravopis dvoumen.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-07-12 07:45:19</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>108687</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
