<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=108525"><dc:title>Primerjava agilnih in tradicionalnih metodologij zagotavljanja kakovosti, zanesljivosti in varnosti programske opreme</dc:title><dc:creator>ŠRAMEK,	MAXIMILIAN	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bojkovski,	Jovan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kakovost programske opreme</dc:subject><dc:subject>preskušanje programske opreme</dc:subject><dc:subject>agilne metodologije</dc:subject><dc:subject>tradicionalne metodologije</dc:subject><dc:subject>varnost</dc:subject><dc:description>Naloga zajema pregled in primerjavo tradicionalnih ter agilnih pristopov zagotavljanja kakovostne in zanesljive programske opreme, ki so se razvijale skozi čas. Na koncu pa je tudi opisana izbira metodologije za namen razvoja varnostno-kritičnih krmilnih sistemov v avtonomnih vozilih po standardu ISO 26262, kar je danes aktualna in zaskrbljujoča tematika. 

V prvi polovici dela je pregled metod razvoja in preskušanja programske opreme, ki so značilne za metodologiji in se najpogosteje pojavljajo v praksi. Opisani so različni možni življenjski ciklusi razvoja, ker so ti ključnega pomena pri zagotavljanju kakovosti, zanesljivosti in varnosti opreme. Pomembni so tudi načini preskušanja, ki so opisani tako za tradicionalne kot tudi za agilne pristope.  
Na podlagi opisanih pristopov in njihovih lastnosti je v drugi polovici dela narejena podrobnejša primerjava metodologij. V središču primerjave so razlike v načrtovanju, sodelovanju, komunikaciji in načinih preskušanja programske opreme. Naloga tudi opisuje primernost uporabe metodologij za različne vrste in namene programske opreme, ter pravilno izbiro glede na velikost projekta. Poleg velikosti projekta pa na odločanje vpliva tudi namen uporabe programske opreme v različnih okoljih za različna področja. 

Ugotovitve naloge so, da so danes zelo razširjene agilne metodologije, kot najprimernejši pristop k razvoju izdelka na hitro spreminjajočem se trgu, katerega zahteve se spreminjajo praktično čez noč. So primernejše za izdelavo manjših projektov, ki imajo omejene časovne okvire in so tudi bolj prilagodljive ob spreminjanju zahtev sredi procesa razvoja. Poleg nižanja stroškov, pa tudi izboljšajo produktivnost ekipe z vključitvijo naročnika v proces razvoja in preskušanja programske opreme. 

Kljub temu, da današnji čas označujemo za obdobje agilnih metodologij, so tradicionalni pristopi še vedno nepogrešljivi. Za razvoj večjih in daljših projektov, ki zahtevajo povečano mero varnosti in zanesljivosti, agilne metodologije niso primerne, saj takšni projekti zahtevajo podrobno načrtovanje in analizo zahtev naročnika. Najbolj pa so danes v uporabi za razvoj sistemov, ki vsebujejo mnogo varnostno-kritičnih funkcij in bi napačno delovanje lahko pomenilo nastanek kritičnih, ali pa celo katastrofalnih posledic (avtomobilska, vojaška, letalska in vesoljska industrija).

V zadnjih poglavjih je študija primera s področja uporabe tradicionalnega pristopa, ki se danes uporablja za razvoj varne programske opreme avtonomnih vozil. Standard ISO 26262 s področja varnosti električnih in elektronskih sistemov v avtomobilski industriji, zahteva uporabo V-modela življenjskega ciklusa pri avtonomnih sistemih, ter uporabo scenarijev pri določenih fazah razvoja. Takšen model je najbolj primeren zaradi izredno podrobnega načrtovanja ter predvidevanja in preprečevanja napak v zgodnjih fazah razvoja ter več stopenjskega preskušanja opreme.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-07-05 13:40:09</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>108525</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
