<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=108450"><dc:title>Navezovalna teorija v skladnji madžarskega jezika: Anaforični izrazi</dc:title><dc:creator>Černe,	Peter	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Marvin Derganc,	Tatjana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>navezovalno načelo A</dc:subject><dc:subject>anaforični izraz</dc:subject><dc:subject>naveznica</dc:subject><dc:subject>s-poveljevanje</dc:subject><dc:subject>skladnja madžarskega jezika</dc:subject><dc:description>Navezovalno načelo A je poleg načela B in C eno od treh načel, s katerimi operira navezovalna teorija (Chomsky 1980, 1981), ko preučuje navezovalna razmerja med samostalniškimi in predložnimi zvezami v strukturi stavka in tako podaja sodbe o njeni slovničnosti oziroma neslovničnosti. Je generalizacija, ki velja izključno za urejanje navezovalnih razmerij med anaforičnimi izrazi in njihovimi naveznicami. Najpogostejša tipa anaforičnih izrazov sta povratni osebni zaimek in vzajemnostni zaimek. Anaforični izrazi nimajo pomena sami v sebi. Dobijo ga namreč od drugih sestavnikov v stavku in s tem postanejo z njimi koreferenčni. Navezovalna teorija se preko načela A ukvarja s tem, od katerega sestavnika v stavku anaforični izraz dobi pomen in pod katerimi izpolnjenimi pogoji je to mogoče. Tako se izkristalizirajo omejitve za interpretiranje samostalniških in predložnih zvez v stavku, ki jih je mogoče aplicirati tudi na skladnjo madžarskega jezika. V madžarščini se lahko naveznice in anaforični izrazi nahajajo v vlogi različnih stavčnih členov. Rezultat tega je veliko število možnosti navezovalnih razmerij. Med temi možnostmi je v madžarščini pogosto dokaj jasno, kako se je v stavku navezovanje vzpostavilo, spet drugič pa so razmere kompleksnejše. Jasnost utemeljitve za koreferenčnost dveh sestavnikov zamegli neobičajna udeleženska vezljivost glagolov čustvenih stanj. Izziv predstavlja utemeljitev slovničnosti anaforičnega izraza v osebkovi poziciji. Naletimo pa tudi na razmere, v katerih koindeksirana sestavnika s-poveljujeta eden drugemu in je vendarle eden od njiju v vlogi s-poveljevalne naveznice, drugi pa navezana anafora. Razlaga za takšne pojave ni očitna, omenjeni pojavi pa kažejo na dejstvo, da madžarski jezik v svoji navezovalni teoriji za vzpostavitev navezovalnega razmerja zahteva izpolnitev dodatnih pogojev.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-07-03 07:46:17</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>108450</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
