Učne oblike v tradicionalnem učnem procesu in pri didaktični inovaciji obrnjeno učenje in poučevanjePlešec Gasparič, Romina (Avtor) Valenčič Zuljan, Milena (Mentor) učinkovitost poukaZ učinkovitim poukom je povezana množica dejavnikov, ki naj bi jih spremljala šolska politika, šola kot institucija in tudi vsak učitelj, čigar vloga je še zlasti pomembna pri dejavnikih, ki vplivajo na didaktično zasnovo pouka. Eden od dejavnikov, ki vplivajo na učinkovit pouk, so učne oblike, ki zavzemajo osrednje mesto v teoretičnem delu doktorske disertacije. Učne oblike smo opredelili in jih klasificirali, v nadaljevanju pa predstavili njihove značilnosti. Naredili smo zgodovinski pregled razvoja pojmov in konceptov s področja učnih oblik v Sloveniji in ugotovili, da so bile prav učne oblike tiste, ki so bile v središču reform, sprememb, novosti in inovacij na področju šolstva, kar kaže, kako pomemben je njihov vpliv na učinkovit pouk in kakovost šolstva. Dosedanje raziskave s področja učnih oblik so pokazale prevlado frontalne učne oblike, zato smo raziskali možnosti za vpeljevanje še ostalih, posrednih, učnih oblik. Kot eno od možnih rešitev za zmanjševanje časovne stiske pri izvajanju posrednih učnih oblik, smo v teoretičnem delu predstavili didaktično inovacijo obrnjeno učenje in poučevanje. Obrnjeno učenje in poučevanje smo opredelili, obrazložili njegove značilnosti in pojasnili, kako se razlikuje od tradicionalnega pouka. Predstavili smo tuje in domače raziskave o obrnjenem učenju in poučevanju ter analizirali potrebe po nadaljnjem raziskovanju te didaktične inovacije. V empiričnem delu doktorske disertacije predstavljamo raziskavo, ki je bila zasnovana na podlagi zastavljenega raziskovalnega problema in raziskovalnih vprašanj, izpeljana pa je bila v treh delih. V prvem delu smo s pomočjo vprašalnika za učitelje ugotavljali, kako načrtujejo, izvajajo in evalvirajo učne oblike ter raziskali s tem povezane dejavnike. Preverili smo tudi njihovo poznavanje in izkušnje z inovacijo obrnjeno učenje in poučevanje. Vključenih je bilo 422 osnovnošolskih učiteljev iz vseh območnih enot Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. V drugem delu smo opravili intervjuje z udeleženkami raziskave, ki že imajo izkušnje z obrnjenim učenjem in poučevanjem, da bi dopolnili in poglobili raziskovalne ugotovitve iz prvega dela raziskave in tako bolj celostno preučili inovacijo. Vključene so bile tri razredne in tri predmetne učiteljice, ena ravnateljica in ena študentka razrednega pouka. V tretjem delu raziskave smo izvedli pedagoški eksperiment pri matematiki in angleščini, v katerega je bilo vključenih 65 učencev 7. razreda. Ugotavljali smo presojanje učinkovitosti učnih oblik in obrnjenega učenja in poučevanja z vidika učencev ter razlike v učnih dosežkih v kontrolni in eksperimentalni skupini. Rezultate, pridobljene v raziskavi, predstavljamo v petih vsebinskih sklopih. V prvem sklopu smo analizirali in interpretirali rezultate, ki se nanašajo na učiteljevo načrtovanje učnih oblik. Ugotavljamo, da se učitelji zavedajo izobraževalnega in vzgojnega prispevka različnih učnih oblik h kakovosti pouka, saj jih velika večina meni, da je razmislek o učnih oblikah (zelo) pomemben. Kar tretjina učiteljev izpostavlja, da primerno izbrane učne oblike vplivajo na večjo kakovost in trajnost znanja. Ugotovili smo tudi, da večina učiteljev učne oblike zapiše v učno pripravo, vendar jih med poukom prilagaja potrebam učencev. Drugi sklop predstavlja učiteljevo izvajanje učnih oblik, pri čemer smo posvetili pozornost predvsem pogostosti izvajanja posameznih učnih oblik pri pouku, in sicer v posamezni učni etapi in v celotnem pouku. Glavni izsledki kažejo, da učitelji kot najpogosteje izbrano navajajo frontalno učno obliko, sledi pa ji individualna učna oblika. Delo v paru so izbrali kot manj pogosto, skupinsko učno obliko pa kot najmanj pogosto učno obliko. Ob tem velja poudariti, da so razlike v pogostosti razmeroma majhne, kar se ne sklada z dosedanjimi ugotovitvami glede prevlade frontalne učne oblike pri pouku. Modificiranje in kombiniranje učnih oblik predstavljata enega izmed pomembnih vidikov notranje diferenciacije in individualizacije, zato nas je zanimalo tudi, kako pogosto učitelji izvajajo več učnih oblik hkrati za isto učno dejavnost. Ugotovili smo, da velika večina učiteljev včasih ali pa pogosto uporablja več različnih učnih oblik sočasno, zato menimo, da je temu pojavu treba v nadaljnjih raziskavah učnih oblik posvetiti dodatno pozornost. V tretjem sklopu smo predstavili, kako pogosto učitelji evalvirajo učne oblike in v kolikšni meri nadaljnje načrtovanje in izvajanje učnih oblik prilagajajo lastnim ugotovitvam. Velika večina učiteljev je odgovorila, da zanje drži ali vsaj delno drži, da učne oblike sproti analizirajo in jih v nadaljnjem pouku tudi prilagodijo tem ugotovitvam. Prav tako smo analizirali presojanje učinkovitosti posamezne učne oblike s strani učiteljev in njihovo oceno lastne usposobljenosti za izvajanje in kombiniranje učnih oblik. V splošnem so učitelji ocenili, da so za izvajanje učnih oblik dobro usposobljeni, nekoliko nižja pa je bila njihova povprečna ocena glede lastne usposobljenosti za učinkovito kombiniranje učnih oblik. Izsledki glede presoje učiteljev o učinkovitosti učnih oblik kažejo, da so učitelji z najvišjo povprečno oceno ocenili individualno učno obliko. Sledita ji frontalna in skupinska učna oblika. Učinkovitost dela v paru je bila ocenjena z nižjo povprečno oceno. Četrti sklop je bil namenjen obravnavi didaktične inovacije obrnjeno učenje in poučevanje. Analizirali smo seznanjenost slovenskih učiteljev s to inovacijo, njihova stališča do nje in do procesa inoviranja na splošno. Ugotovili smo, da je obrnjeno učenje in poučevanje med slovenskimi učitelji bolj prepoznavno, kot smo pričakovali, saj je z njim seznanjenih skoraj 60 % učiteljev, le 6 % od njih pa ima s to didaktično inovacijo tudi praktične izkušnje. V tem sklopu smo ugotovili, da imajo slovenski učitelji izredno pozitivna stališča glede obrnjenega učenja in poučevanja, velika večina pa si želi tudi usposabljanja o tej didaktični inovaciji. Analize in interpretacije rezultatov v četrtem sklopu smo poglobili z ugotovitvami, izpeljanimi na podlagi osebnih intervjujev z učitelji. Predstavili smo rezultate eksperimenta, pri katerem smo med drugim ugotovili, da so se pri matematiki učenci eksperimentalne skupine čutili ravno prav obremenjeni pri delu doma, pri kontrolni skupini pa je bil ta delež učencev nižji. Učenci eksperimentalne skupine so pri obeh predmetih izrazili pozitivna stališča glede videoposnetkov. Pri obeh predmetih je eksperimentalna skupina na pisnem preizkusu znanja po koncu eksperimenta v primerjavi s pisnim preizkusom znanja po koncu eksperimeta bolj napredovala od kontrolne skupine, pri angleščini so bile te razlike statistično pomembne. V zadnjem, petem sklopu smo predstavili povezanost različnih dejavnikov z učiteljevo izbiro učne oblike. Pri nobenem od dejavnikov se ni pokazala statistično pomembna povezanost, so se pa med učitelji, ki izbirajo različne učne oblike, ponekod pokazale statistično pomembne razlike. Na podlagi zbranih rezultatov smo izdelali model učiteljeve izbire učnih oblik in oblikovali smernice za učinkovitejše načrtovanje, izvajanje in evalvacijo učnih oblik na ravni sistema, posamezne šole, učitelja in učenca. Empirična raziskava, ki prva v slovenskem prostoru v takšnem obsegu preučuje (vse) učne oblike in njihove specifike ter dopolnjuje dosedanje raziskave na področju učinkovitega pouka, predstavlja znanstveni in aplikativni doprinos na področju didaktike in izobraževanja učiteljev.20192019-06-21 02:44:32Doktorsko delo/naloga108187sl