Pravni vidiki biomedicinske pomoči pri spočetjuVrtačnik, Urban (Avtor) Žnidaršič Skubic, Viktorija (Mentor) OBMPzunajtelesna oploditevmedicinska neučinkovitostsvoboda odločanja o rojstvih otrokzasebno in družinsko življenjepravica do postopkov OBMPistospolni pariLGBTsurogatno materinstvoposthumnostZZNPOBZKVČTCPredmetna disertacija preučuje pravne vidike biomedicinske pomoči pri spočetju, pri čemer biomedicinsko pomoč pri spočetju, oziroma oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) definira kot pomoč zdravnikov in embriologov tistim parom, ki otroka ne morejo spočeti s spolnim odnosom. Disertacija najprej naniza zgodovinske in trenutno zavezujoče pravne podlage, pri čemer je bistveni poudarek namenjen Zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB, 2000) ter razmejitvi ZZNPOB z nekaterimi novejšimi predpisi, zlasti Zakonom o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje (ZKVČTC, 2007) ter Zakonom o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZPPDČT, 2015). Zaradi nejasnosti te razmejitve, disertacija de lege ferenda predlaga združitev zakonodajne materije v enoten normativni okvir (noveliranje ZZNPOB), ob doslednem spoštovanju specifik postopkov OBMP. Nadalje disertacija naniza etične in mednarodnopravne vidike obravnavanega področja, v okviru katerih preučuje zlasti osrednje etične teorije, vire biomedicinske etike in (mednarodnega) prava ter temeljna načela biomedicinske etike. V okviru obravnave nekaterih (bio)etičnih načel (dobrobit, neškodovanje, koristnost), disertacija na podlagi podatkov Kliničnega oddelka za reprodukcijo, Ginekološke klinike, Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, potrjuje, da so temeljni pogoji za izvedbo postopkov OBMP določeni ustrezno. Dokazana je ustreznost omejitev šestih ciklusov, prav tako starostne meje 43 let za ženske; v obeh primerih je medicinska učinkovitost postopkov izkazana vse do meje predpisanih normativnih okvirjev. Disertacija, glede na dostopne vire in literaturo, kot prva začrta tudi mejo med absolutno in relativno medicinsko učinkovitostjo na področju postopkov OBMP. Kot absolutno neučinkovite opredeljuje postopke, pri katerih obstaja en odstotek ali manj (≤ 1%) možnosti za dosego rojstva otroka, kot relativne tiste, ki prinašajo več kot en (> 1%) in največ pet odstotkov (≤ 5%) možnosti za rojstvo otroka. V razpravljalnem delu, ob uporabi Hermagorove metode štirih statusov, disertacija med drugih išče odgovore glede štirih temeljnih problemov postopkov OBMP. (1) Glede položaja zarodka se disertacija, v okviru omejenega statusa, zavzema za priznavanje določenih pravic zarodku, zlasti pravice do dostojanstva. (2) Na področju upravičencev predlaga razširitev kroga upravičencev na ženske v partnerski skupnosti; zaenkrat je zadržana do omogočanja postopkov OBMP samskim ženskam in istospolno usmerjenim moškim. (3) Na področju posthumnih postopkov OBMP in surogatnega materinstva se disertacija ne zavzema za normativne spremembe. (4) Na področju izvajalcev in financiranja, ki sicer ne terja bistvenih normativnih popravkov, disertacija opozarja na potrebo po poenotenju poročanja in predstavljanja rezultatov, ki naj preprečuje zlorabo predstavljenih podatkov v komercialne namene. V okviru potrditve postavljenih hipotez, disertacija sklepno ugotavlja, da so normativne podlage (čeprav so vrsto let predstavljale ustrezen normodajni okvir na obravnavanem področju) potrebne določenih sprememb in dopolnitev, prav tako ponuja novo opredelitev samostojne (človekove) pravice do postopkov OBMP, kot osebnostne pravice, ki naj se umesti v širši ustavni in konvencijski okvir pravice do zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP, 35. člen Ustave RS).20192019-05-19 07:45:04Doktorsko delo/naloga107736sl