<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=107732"><dc:title>Vpliv predobdelave monoklonskih protiteles na ločbo izooblik z ionsko izmenjevalno kromatografijo in interakcijo z lektini</dc:title><dc:creator>Poglajen,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Podgornik,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>monoklonska protitelesa</dc:subject><dc:subject>glikozilacija</dc:subject><dc:subject>termična obremenitev mAb</dc:subject><dc:subject>ločevanje izooblik</dc:subject><dc:subject>lektini</dc:subject><dc:description>Monoklonska protitelesa so veja bioloških zdravil, ki so proizvedena v različnih celičnih sistemih s pomočjo tehnologije rekombinantne DNA. Protitelesa so glikoproteini, ki so zelo pomembni pri protitelesnem imunskem odzivu. Med proizvodnjo velikih in kompleksnih proteinov so nujno potrebne post-translacijske modifikacije (PTM), za njihovo biološko aktivnost. Med najbolj pomembne PTM spada glikozilacija, kjer poteka pripenjanje sladkorjev na aminokislinske ostanke protitelesa. Glikozilacija je zelo pomembna modifikacija terapevtskih proteinov, s katero lahko spreminjamo izkoristek, učinkovitost, topnost, stabilnost (proteoliza), imunogenost in hitrost izločanja učinkovine iz telesa. Prav zato je temeljita karakterizacija vsebnosti sladkornih ostankov, strukture sladkorne verige in glikozilacijskih mest, ki so prisotna na protitelesu, ključnega pomena za zagotavljanje varnosti in učinkovitosti zdravila. Zaradi kompleksnosti in zamudnosti dosedanjih analitskih metod je smiselno poiskati alternativne tehnike. Ker so glikanske strukture v notranjosti protiteles, jih je potrebno predobdelati, kar lahko naredimo na različne načine. Poleg encimske metode, kjer pride do cepitve glikanov, je možna tudi termična predobdelava, pri kateri pride do delnega odprtja strukture. Primarni cilj eksperimentalnega dela je bil poiskati pogoje termične predobdelave, pri katerih ne bi prišlo do agregacije. Prav tako smo želeli poiskati metodo, s katero bi potrdili odprtje strukture molekule in lokalizirali mesto, na katerem pride do razprtja.</dc:description><dc:publisher>[U. Poglajen]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-05-18 07:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>107732</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
