<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=106811"><dc:title>Doživljanje partnerskega odnosa ob soočanju z rojstvom otroka s posebnimi potrebami</dc:title><dc:creator>Matjašič,	Laura	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Simonič,	Barbara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>posebne potrebe otrok</dc:subject><dc:subject>družina z otrokom s posebnimi potrebami</dc:subject><dc:subject>starševski stres</dc:subject><dc:subject>partnerstvo</dc:subject><dc:subject>fenomenološka raziskava.</dc:subject><dc:description>Ko par načrtuje rojstvo svojega otroka, ga ob tem spremljajo občutki sreče, pozitivne vznemirjenosti, radovednost in veselja. V svojih mislih par ustvari idealno podobo svojega sina ali hčerke. Ob takšnem veselem vznemirjenju ne pričakujejo, da bi lahko šlo kaj narobe, še posebej, če je med nosečnostjo vse v redu. Ko pa se rodi otrok s posebnimi potrebami, se »idealna« podoba otroka v trenutku poruši. Teorija in izkušnje strokovnjakov pri delu s pari otrok s posebnimi potrebami poročajo, da se pari kot starši v tistem trenutku srečajo z najbolj bolečimi občutji. Najprej se pojavi faza šoka, ki ji lahko sledijo različni neprijetni občutki žalosti, jeze, tesnobe. Osrednja tematika magistrskega dela je namenjena spoznanju, s kakšnimi občutki se spopadajo starši otrok s posebnimi potrebami, stresu v družini ob rojstvu otroka s posebnimi potrebami ter kako ob vsem tem funkcionira partnerski odnos. S pomočjo psihološke fenomenološke metode je avtorica s pomočjo pol strukturiranih intervjujev pridobila vpogled v doživljanje parov ob rojstvu otroka s posebnimi potrebami, kako je ta sprememba vplivala na partnerski odnos in kako sta se starša kot partnerja soočala s sprejetjem posebnih potreb svojega otroka ter kaj jima je ob tem najbolj pomagalo. Avtorica je odgovore na glavni vprašanji, kaj doživljajo pari, ko se jim poruši »podoba« idealnega otroka in kako to doživljanje vpliva na partnerski odnos, v raziskavi pridobila s pomočjo sedmih parov, ki so tudi starši otroka s posebnimi potrebami. Rezultati so pokazali, da se najprej pojavi stanje šoka. Pri nekaterih udeležencih so se pojavili še občutki jeze, žalosti, tesnobe, razočaranja, negotovosti, medtem ko so nekateri poročali, da so se čutili vržene v to situacijo in niso razmišljali o ničemer drugem. Vsem udeležencem je v tej težki situaciji veliko pomenila predvsem podpora partnerja, s čimer so se tudi lažje soočili s posebnimi potrebami svojega otroka. Kaj pomeni sprejeti posebne potrebe otroka, je težko opredeliti, so pa rezultati raziskave pokazali, da je za to potreben določen čas, ki je odvisen od vsakega posameznika posebej. Nekateri so posebne potrebe otroka sprejeli takoj, nekateri so za to potrebovali tudi do treh let, so pa poudarili, da posebnih potreb svojega otroka ni mogoče nikoli v celoti sprejeti. Razlogi, da so starši lažje sprejeli posebne potrebe otoka kot del vsakdana, pa so napredek otroka, rojstvo naslednjega otroka, sodelovanje v partnerskem odnosu in njegova trdnost ter da so enostavno sprejeli nalogo, ki jim je bila dodeljena</dc:description><dc:publisher>[L. Matjašič]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-03-18 11:39:40</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>106811</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
