Kazenskopravna krivda kot družbi potrebna fikcijaPavletič, Žiga (Avtor) Ambrož, Matjaž (Mentor) svobodna voljadeterminizem(kazenskopravna) krivdakaznovanjeznanstvena metodanevroznanostmožganiAvtor v magistrski diplomski nalogi raziskuje koncept kazenskopravne krivde in njegove potrebnosti za urejanje družbenih odnosov. Uvodoma kratko predstavi teoretično kazenskopravno ureditev krivde v materialnem in procesnem smislu. Koncept krivde predpostavlja obstoj svobodne volje, ki krivdo pravzaprav utemeljuje in legitimira kaznovanje kot njeno posledico. Resničnost obstoja svobodne volje je od nekdaj predmet filozofskih razprav, ki jih avtor predstavi skozi argumente deterministov, libertarcev in kompatibilistov. Kljub različnim filozofskim pogledom, ki so postavili pod vprašaj koncept svobodne volje in ga dodobra zrelativizirali, se avtor s tovrstnimi zaključki ne zadovolji, temveč poišče odgovore v zvezi s tem tudi na področju (naravoslovnih) znanosti. Te namreč delujejo po znanstveni metodi, ki prek konstantnega dvoma in preizkušanja postavljenih hipotez razkriva resnično naravo sveta okrog nas in v nas. Predvsem nevroznanost s svojimi spoznanji že dalj časa ruši intuitivno človeško prepričanje o obstoju svobodne volje in posledično koncepta krivde. Avtor predstavi nekatere najodmevnejše raziskave v povezavi s svobodno voljo, ki precej prepričljivo dokazujejo, da naši možgani delujejo skladno z determinističnimi zakoni narave, ter da je človeške odločitve in ravnanja mogoče vse natančneje pojasnjevati z mehanističnimi procesi, ki potekajo v nevronskih strukturah možganov. Omenjeno naj bi kazalo, kljub nekaterim nasprotnim argumentom kritikov, da je občutek svobodne volje zgolj privid, (kazenskopravna) krivda pa fikcija. V nadaljevanju se avtor posveča argumentom, ki zagovarjajo potrebnost koncepta krivde za pravni sistem in urejanje medosebnih odnosov. Med njimi zlasti dejstvo, da je koncept krivde skladen z intuicijami ljudi o človeški naravi, zato se ji pravni sistem, če želi biti legitimen in učinkovit, ne more odpovedati, dokler se splošno prepričanje ljudi ne spremeni. Obravnava tudi argument nepovezljivosti znanstvenih spoznanj z normativnim urejanjem, po katerem naj področji ne bi proučevali in urejali medsebojno kompatibilnih fenomenov. Zadnji argument, ki ga avtor predstavi, je potreba po kaznovanju kot neločljiv del človeške narave. Krivda kot predpostavka kaznovanja bo obstala, saj je kaznovanje evolucijsko programirana značilnost ljudi, namenjena ohranitvi nemotenega delovanja družbene skupnosti, hkrati pa tudi zadovoljevanju naših primitivnih vzgibov. Na koncu avtor predstavi nekatere rešitve za kaznovalno prakso, ki jih prinašajo odkritja o naravi človeka in neobstoju svobodne volje (krivde), predvsem usmeritev kaznovanja v utilitarne cilje in alternativne načine izvajanja ter opustitev retribucije. Avtor sklene, da je kazenskopravna krivda družbi še vedno potrebna – za delovanje pravnega sistema in urejanje družbenih odnosov – bi pa sčasoma, ob spremembi ljudskih pogledov nanjo (in sprejetju znanstvenih argumentov determinizma), lahko postala odvečen element pravnih sistemov.20192019-03-18 11:37:35Magistrsko delo/naloga106810sl