Uporabnost imunohistokemičnega določanja mutacij receptorja za epidermalni rastni faktor pri raku pljučTurnšek Hitij, Nina (Avtor) Ocvirk, Janja (Mentor) EGFR mutacijeimunohistokemijaspecifična protitelesanedrobnocelični rak pljučpreživetjestroškovna učinkovitostNamen Preučiti zanesljivost imunohistokemične (IHK) metode za določanje najpogostejših aktivirajočih mutacij v genu za receptor za epidermalni rastni dejavnik (EGFR) pri nedrobnoceličnem raku pljuč (NDRP) v primerjavi s standardno metodo verižne reakcije s polimerazo (PCR) ter napovedno vrednost IHK EGFR pozitivnih mutacij na izhode zdravljenja z zaviralci tirozin kinaz (TKI), usmerjenimi proti EGFR. Dodatno smo želeli preučiti še stroškovno učinkovitost IHK testiranja EGFR mutacij pred PCR testiranjem. Utemeljitev Aktivirajoče EGFR mutacije predstavljajo pozitiven napovedni dejavnik za zelo dober, okrog 70 % odgovor na zdravljenje z EGFR TKI pri bolnikih z razsejanim NDRP in jih standardno določamo s PCR metodo. Senzitivnost PCR metode omejuje delež tumorskih celic z EGFR mutacijo. Poleg tega je PCR testiranje relativno drago, kompleksno, zahteva usposobljen kader, analiza rezultatov pa razmeroma dolgotrajna. IHK metoda določanja specifičnih mutiranih EGFR proteinov z uporabo za pogosti mutaciji specifičnih protiteles, omogoča določitev EGFR mutacij v zelo majhnih tumorjev ali celo le tumorskih celic na enostavnejši, hitrejši, cenejši in dostopnejši način. V literaturi so dostopni podatki o zelo visoki, v povprečju okrog 90 % specifičnosti IHK metode za določanje pogostih EGFR mutacij, medtem ko je bila senzitivnost precej nižja in med posameznimi raziskavami močno spremenljiva, od 30 – 100 %. Podatki o napovedni vrednosti IHK določenih EGFR mutacij so v doslej objavljeni literaturi pičli. Bolniki in Metode V raziskavo smo vključili 79 EGFR mutacije pozitivnih in 29 EGFR mutacije negativnih bolnikov z NDRP, diagnosticiranih po principu refleksnega testiranja z metodo PCR. Za IHK testiranje smo uporabili za mutacije specifični protitelesi proti najpogostejši deleciji v eksonu 19, E746-A750del (klon SP111) in proti točkovni mutaciji L8585R (klon SP125). Reakcijo smo izvedli na avtomatskem barvalniku. 60 od 79 EGFR mutacije pozitivnih bolnikov je bilo zdravljenih z EGFR TKI za razsejano bolezen in so bili vključeni v analizo preživetja. Za oceno stroškovne učinkovitosti smo uporabili odločitveno drevo.   Rezultati Celokupna senzitivnost in specifičnost IHK metode v primerjavi s PCR metodo sta bili 84,8 % (95 % interval zaupanja (CI) 74,6-91,6) in 100 % (95 % CI 85,4-100). Srednji čas brez napredovanja bolezni (PFS) in celokupno preživetje (OS) bolnikov, ki so bili IHK EGFR pozitivni sta bila visoko primerljiva s PFS in OS celotne kohorte PCR EGFR pozitivnih bolnikov (PFS: 14,3 vs. 14,0 mes; OS: 34,4 vs. 34,4 mes). Razmerje stroškov PCR in IHK metode bi moralo znašati 8:1 za belo populacijo, oziroma 4:1 za Azijsko populacijo, da bi bilo IHK testiranje pred PCR testiranjem stroškovno učinkovito. Zaključek V naši raziskavi smo potrdili zelo visoko specifičnost in relativno nizko senzitivnost IHK metode za določanje dveh najpogostejših aktivirajočih EGFR mutacij z uporabo specifičnih protiteles. Potrdili smo tudi zanesljivost IHK metode za napoved odgovora na zdravljenje s TKI. Na stroškovno upravičenost IHK testiranja pred PCR testiranjem v največji meri vpliva delež EGFR mutacij v določeni populaciji.20192019-02-20 07:45:25Doktorsko delo/naloga106360sl