<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=106263"><dc:title>Potek ščitnične orbitopatije pri bolnikih z Gravesovo boleznijo, zdravljenih z radioaktivnim jodom</dc:title><dc:creator>Šfiligoj Planjšek,	Daša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gaberšček,	Simona	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>ščitnična orbitopatija</dc:subject><dc:subject>Gravesova bolezen</dc:subject><dc:subject>radiojod</dc:subject><dc:subject>glukokortikoidi</dc:subject><dc:description>Izhodišče: Po zdravljenju Gravesove bolezni (GB) z radioaktivnim jodom (radiojodom) 15-20 % bolnikov doživi poslabšanje ali pojav ščitnične orbitopatije (ŠO), kar lahko običajno preprečimo z glukokortikoidi. V Evropi so ob zdravljenju z radiojodom v uporabi različni režimi zdravljenja oziroma profilakse ŠO z glukokortikoidi, optimalen režim pa zaenkrat še ni znan. Prav tako ni jasno, kdaj se je pri bolnikih s ŠO najbolj primerno odločiti za zdravljenje z radiojodom in kateri dejavniki vplivajo na uspešnost zdravljenja GB s prvim odmerkom radiojoda.
Namen: Na Kliniki za nuklearno medicino, UKC Ljubljana, bolnike z GB pogosto zdravimo z radiojodom. Bolnikom s ŠO ali bolnikom z dejavniki tveganja za pojav ŠO ob zdravljenju z radiojodom rutinsko dodajamo glukokortikoide v različnih shemah in ob tem redko beležimo poslabšanje ŠO. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali so naši režimi dajanja glukokortikoidov ob zdravljenju z radiojodom učinkoviti.
Preiskovanci in metode dela: Z retrospektivno raziskavo smo iz medicinske dokumentacije zajeli podatke vseh bolnikov, pri katerih se je GB prvič v življenju pojavila med letoma 2005 in 2009 in so bili na Kliniki za nuklearno medicino, UKC Ljubljana, kasneje zdravljeni z radiojodom. Pri manjši skupini bolnikov z GB smo še prospektivno preverili, kateri dejavniki vplivajo na uspešnost zdravljenja GB s prvim odmerkom radiojoda.
Rezultati: Ugotovili smo, da je bilo zdravljenje s prvim odmerkom radiojoda uspešnejše pri bolnikih, ki so bili mlajši, ki so imeli ob pojavu GB manjši volumen ščitnice in so bili ob pojavu GB ter pred radiojodnim zdravljenjem manj hipertirotični. Rezultati prospektivnega dela raziskave so delno potrdili rezultate retrospektivnega dela &amp;#61485; zdravljenje s prvim odmerkom radiojoda je bilo uspešnejše pri bolnikih z manjšim volumnom ščitnice. Pri kadilcih/bivših kadilcih je bila ŠO dlje časa aktivna kot pri nekadilcih. Kratkotrajno zdravljenje z glukokortikoidi je uspešno preprečilo poslabšanje in zmanjšalo stopnjo izraženosti ŠO po zdravljenju z radiojodom. Zdravljenje z glukokortikoidi je uspešno preprečilo poslabšanje zmerne do hude aktivne ŠO po zdravljenju z radiojodom. Trajanje aktivnosti ŠO je bilo tem krajše, čim krajši je bil čas do zdravljenja z radiojodom in ni bilo povezano s številom odmerkov radiojoda, potrebnih za odpravo hipertiroze. ŠO se je po radiojodu na novo pogosteje pojavila pri tistih bolnikih z GB, ki so radiojod prejeli večkrat. 
Zaključki: Starejši bolniki in bolniki z večjim volumnom ščitnice bi morali za odpravo hipertiroze prejeti višjo aktivnost radiojoda. Bolniki s ŠO bi morali čim prej prenehati s kajenjem. Naši režimi dajanja glukokortikoidov ob radiojodu uspešno preprečijo poslabšanje in zmanjšajo stopnjo izraženosti ŠO. Bolniki s ŠO bi morali biti čim prej zdravljeni z radiojodom.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-02-19 07:45:02</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>106263</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>