Spoštovanje drugega kot drugačnega v javni osnovni šoliMlinar, Karmen (Avtor) Peček Čuk, Mojca (Mentor) spoštovanje drugega kot drugačnegaZaradi vse pogostejših migracij postaja evropska družba vse bolj večkulturna, toda zdi se, da se s tem ne zna ali ne zmore spoprijemati na način, ki bi omogočal spoštljivo sobivanje drugačnih, temelječe na medsebojnem sprejemanju, ob želji in pripravljenosti po vstopanju v medsebojne bližnje odnose. V teoretičnih izhodiščih najprej analiziramo stanje današnje postmoderne družbe, izhajajoč iz prehoda iz moderne v postmoderno, ter položaj človeka v njej. Zaradi mnogoterosti vrednotnih sistemov v njej se nadalje sprašujemo o človekovih pravicah kot univerzalnem, obče veljavnem načelu zahodnih demokratičnih družb. Zaradi vse večjih kritik tega koncepta nato analiziramo koncept svetovnega etosa, ki po mnenju mnogih poglablja oziroma z etičnega vidika dopolnjuje koncept človekovih pravic. Kot enega temeljnih konceptov, na katerega se zahodne demokratične družbe naslanjajo, obravnavamo tudi koncept tolerance in koncept pripoznanja, ki odgovarja na številne kritike koncepta tolerance. Težave na ravni družbe se odražajo tudi v šolskem prostoru, zato analiziramo, ali je osnovno šolo mogoče utemeljiti na človekovih pravicah in svetovnem etosu. Ker zagovarjamo stališče, da se mora šola razviti v prostor sobivanja v smislu sožitja drugačnih, predstavljamo koncepte in pristope, ki so v šolah temeljni za razvijanje kulture sožitja, temelječe na spoštovanju drugega kot drugačnega. Analiza stanja v slovenskih osnovnih šolah na sistemski in praktični ravni pokaže pomanjkljivosti pri vključevanju učencev neslovenskih etnij, izhajajoče predvsem iz tolerančnih in asimilacijskih prej kot spoštljivostnih teženj, zato smo izpeljali raziskavo, s katero smo želeli ugotoviti predvsem, ali v slovenskem osnovnošolskem prostoru med učitelji in učenci prevladuje samo načelno ali tudi dejansko spoštovanje do etnij ter ali obstajajo razlike v odnosu do različnih etnij. V Empiričnem delu I predstavljamo izsledke raziskave, opravljene na vzorcu 1.037 učencev in 187 učiteljev iz šestih slovenskih občin. Podatke smo zbirali z anketnim vprašalnikom, ki smo ga za namene raziskave oblikovali sami, in jih osmislili ter interpretirali s polstrukturiranimi intervjuji, opravljenimi na vzorcu 26 učencev iz ene osnovne šole v ljubljanski občini ter 15 učiteljic iz treh osnovnih šol osrednjeslovenske regije. Podatke predstavljamo skozi štiri sklope, tj. glede na raziskovalna vprašanja. Glavni izsledki prvega sklopa raziskave, vezani na odnos učencev do etnij, kažejo, da: imajo deklice v primerjavi z dečki boljši odnos do etnij; se zgodovinska rivalstva med etnijami odražajo na učencih; imajo mlajši učenci slabši odnos do etnij kot starejši; dvojezična politika lahko vpliva na odnos učencev do ene ali druge tradicionalne narodne manjšine; imajo učenci najslabši odnos do Romov in Albancev, najboljšega pa do Slovencev, Angležev, Nemcev in do Hrvatov; je stopnja načelnega spoštovanja vedno višja od stopnje pripravljenosti po vstopanju v bližnje odnose z etnijami. Izsledki, vezani na odnos učiteljev do etnij, kažejo, da: je odnos učiteljev do etnij zelo dober; so učitelji v primerjavi z učiteljicami nekoliko bolj naklonjeni sprejemanju učencev različnih etnij v razred; se med učitelji iz različnih krajev kaže nekoliko slabši odnos do Romov in Albancev. Ugotovili smo tudi, da imajo učenci v primerjavi z učitelji nekoliko boljši odnos do Slovencev in Angležev ter vidno slabši odnos od učiteljev do Albancev in Romov. Glavni izsledki drugega sklopa raziskave, vezani na mnenje učencev o odnosu učencev do etnij, kažejo, da: učenci zaznavajo, da je načelna stopnja spoštovanja učencev do etnij višja od stopnje pripravljenosti vstopanja v bližnje odnose z njimi; učenci tistih etnij, ki imajo sami slab odnos do določenih etnij, kot takega zaznavajo tudi odnos preostalih učencev; imajo učenci nižjih razredov boljše mnenje o odnosu učencev do etnij v primerjavi z učenci iz višjih razredov; se učenci zavedajo slabšega odnosa učencev do Romov. Glavni izsledki, vezani na mnenje učiteljev o odnosu učencev do etnij, kažejo, da imajo učiteljice v primerjavi z učitelji boljši vpogled v realen odnos učencev do etnij, kot se je pokazal v prvem sklopu raziskave. Ugotovili smo tudi, da učenci in učitelji zaznavajo bolj sprejemajoč odnos učencev do etnij, ki v družbi uživajo večji ugled, kot do etnij, ki v družbi uživajo slabši ugled. Učitelji se problematike slabega odnosa učencev do etnij zavedajo v večji meri kot učenci sami. Glavni izsledki tretjega sklopa raziskave, vezani na mnenje učencev o odnosu učiteljev do etnij, kažejo, da je mnenje učencev o odnosu učiteljev sorazmerno dobro in da učenci tistih etnij, ki imajo sami slabši odnos do določenih etnij, kot takega doživljajo tudi odnos učiteljev do teh etnij. Glavni izsledki, vezani na mnenje učiteljev o odnosu učiteljev do etnij, kažejo, da je to zelo dobro, a vendar kot najslabšega ocenjujejo odnos učiteljev do Romov in Albancev. Ugotovili smo tudi, da učenci odnos učiteljev do etnij ocenjujejo bolje kot učitelji. Mnenje o prisotnosti in učinkovitosti pristopov in dejavnosti na ravni razreda in šole, ki vplivajo na graditev spoštljivih odnosov do etnij, smo v četrtem sklopu raziskave na osnovi opravljene faktorske analize analizirali skozi dva faktorja, in sicer skozi usmerjenost šole v uresničevanje enakosti etničnih skupin (1. faktor) ter usmerjenost šole v ohranjanje in razvijanje etničnih identitet (2. faktor). Glavni izsledki, vezani na mnenje učencev, kažejo, da: imajo učenci Romi (večina jih prihaja iz Lendave) in Madžari najboljše mnenje o 2. faktorju; učenci, pripadniki etnij nekdanje Jugoslavije, slabše ocenjujejo 2. faktor. V pozitivnem mnenju o 2. faktorju izstopajo tudi učitelji iz Lendave. Ko smo primerjali mnenje učencev in učiteljev, smo ugotovili, da je mnenje učiteljev o obeh faktorjih slabše od mnenja učencev. Na osnovi pridobljenih rezultatov in teoretičnih izhodišč smo oblikovali smernice za vzgojno-izobraževalno delo šol, v katerih je poudarek predvsem na odnosni in vzgojni dimenziji razvijanja spoštljivih odnosov do drugih kot drugačnih. Smernice zajemajo osem področij, in sicer: razvijanje medkulturnega in protipristranskega etosa šole, pri čemer je poudarjen pomen reflektirane analize šolske situacije in vzgoje h kritični (samo)refleksiji z uporabo metode kritičnih dogodkov; razvijanje medkulturne občutljivosti pri učencih; spodbujanje (z)možnosti razvijanja pozitivne identitete; razvijanje razumevanja do drugega kot drugačnega s predlogi metod, ki vzbujajo razumevanje do drugega kot drugačnega; dialoški pedagoški pristop učitelja in aktivno poslušanje učencev; empatično in eksotopično razumevanje drugega; spodbujanje in omogočanje stika z drugim kot drugačnim – vstopanje v kakovostne medosebne odnose; spodbujanje in uporaba sodelovalnega učenja ter v tem okviru predvsem skupinskega raziskovanja. Ker smo želeli preveriti potrebnost, uporabnost in aplikativnost ter posledično učinkovitost oblikovanih smernic, smo na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol izpeljali akcijsko raziskavo, katere ugotovitve predstavljamo v Empiričnem delu II. V okviru akcijske raziskave tako predstavljamo in analiziramo štiri glavne akcije, ki so bile izpeljane na šoli ob upoštevanju smernic in potreb šole. Raziskava je pokazala, da je delo, upoštevajoč smernice, potrdilo ne le njihovo potrebnost, ampak tudi učinkovitost, zato je mogoče potrditi, da smernice lahko pripomorejo k oblikovanju spoštljivih odnosov do različnih etnij. Pokazale so se namreč pozitivne spremembe v odnosih med učenci različnih etnij, pogledu in razumevanju ter v spoštovanju do drugih etnij; vzpostavilo se je vidno cenjenje prej zapostavljenih etnij; pri učencih se je razvila želja po znanju o drugih etnijah, predvsem pa želja po stiku z drugim in učenju od njega. Kljub temu pa so se pokazale določene omejitve oziroma dejstva, ki jim je treba pri vpeljevanju smernic v šolsko delo nameniti pozornost, in tako dopolnjujejo oblikovane smernice: spreminjanje etosa šole je dolgoročen cilj, ki ga je treba zasledovati postopno; aplikacija smernic terja veliko časa, saj gre za dolgoročen proces; učitelji morajo biti naklonjeni spremembam ter oblikovanju protipristranskega in medkulturnega etosa šole ter na to vezane spoštljivosti do različnih etnij; smernice je učiteljem treba predstaviti čim bolj konkretno; učitelji morajo najprej sami spoznati svojo stopnjo medkulturne občutljivosti; treba je delati na implicitnih teorijah učiteljev in dekonstrukciji konceptov, ki jih imajo sami za samoumevne, neproblematične, pa to niso; na šoli je potreben t. i. kritični prijatelj. V sklepnem delu disertacije ob temeljnih ugotovitvah našega dela ponujamo tudi predloge za spremembe v izobraževanju pedagoških delavcev, ki bi jim omogočile pridobitev znanj za delo skladno s smernicami, predvsem pa zavedanje lastnih stališč do drugačnih in delo na sebi, saj je to ključno za učinkovitost njihovega nadaljnjega dela v smeri razvijanja spoštljivih odnosov med učenci.20192019-02-14 03:16:08Doktorsko delo/naloga106232sl