<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=106186"><dc:title>Imunska modulacija vnetne celične komponente v eksperimentalnem modelu postopka zunajtelesne fototerapije</dc:title><dc:creator>Cajhen,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Švajger,	Urban	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>deksametazon</dc:subject><dc:subject>monociti</dc:subject><dc:subject>ko-stimulacijske molekule</dc:subject><dc:subject>zunajtelesna fototerapija</dc:subject><dc:subject>bolezen presadka proti gostitelju</dc:subject><dc:description>Zunajtelesna fototerapija je celična imunoterapija, ki na imunski sistem deluje tako zaviralno kot spodbujevalno, kar omogoča njeno uporabo pri zdravljenju bolezni presadka proti gostitelju in kožnega T-celičnega limfoma. Postopek ECP se izvede v treh stopnjah: odvzem mononuklearnih celic z aferezo, obdelava zbranih celic z 8-metoksipsoralenom in UVA svetlobo, ki sproži apoptozo celic ter ponovno injiciranje obdelanih celic v pacientov krvni obtok. Tako obdelane celice v postopku zunajtelesne fototerapije predstavljajo zdravilo, natančneje napredno celično zdravilo. Med pripravo celičnega zdravila oz. celičnega produkta se ustvarijo imunozaviralne in imunospodbujevalne oz. vnetne celične komponente. Slednje predstavljajo med postopkom zunajtelesne fototerapije aktivirani monociti, ki v telesu kot zrele dendritične celice inducirajo nastanek efektorskih imunskih odzivov. Naš namen je bil razviti standardiziran protokol za in vitro tretiranje celic s spojinami, ki inhibirajo aktivacijo monocitov, in s tem narediti prvi korak k optimizaciji zunajtelesne fototerapije za zdravljenje bolezni presadka proti gostitelju. 
Vrednotili smo učinek deksametazona na diferenciacijo in zorenje monocitov v kulturi MNC, izoliranih iz krvi prostovoljnih zdravih krvodajalcev. Mononuklearne celice smo z 28 do 558 µg/ml deksametazona tretirali 24 oz. 48 ur. Nato smo jih 24 ur aktivirali z različnimi stimulansi: LPS (1 µl/ml), LPS (1 µl/ml) + IFN&amp;#947; (0,5 µl/ml), mCD40L (2 µl/ml), mCD40L (2 µl/ml) + IFN&amp;#947; (0,5 µl/ml) in R848 (1 µl/ml). Kot ustrezna stimulansa za uporabo v našem eksperimentalnem modelu sta se izkazala le LPS+IFN&amp;#947; in R848, saj z ostalimi nismo pridobili ustrezne pozitivne kontrole. Celice, tretirane z deksametazonom, so izražale nižjo raven ko-stimulacijskih molekul CD40, CD80, CD83 in CD86 kot netretirane celice. Do upada izražanja ko-stimulacijskih molekul na tretiranih monocitih v primerjavi z netretiranimi monociti je prišlo tudi po aktivaciji z LPS+IFN&amp;#947;. Učinka deksametazona na izražanje inhibitornih molekul ILT-3, ILT-4 in PD-L1 zaradi slabe ponovljivosti nismo uspeli ugotoviti. Po aktivaciji z LPS+IFN&amp;#947; ali R848 se je zmanjšala kapaciteta izločanja vnetnih citokinov IL-8, IL-1&amp;#946;, IL-6, TNF&amp;#945;, IL-12p70 in protivnetnega citokina IL-10 iz monocitov tretiranih z deksametazonom. 
Rezultati naših poskusov torej kažejo, da dekametazon delno inhibira diferenciacijo in zorenje monocitov.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-02-07 08:35:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>106186</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
