Čustveno doživljanje rejnic ob namestitvi otroka v rejniško družinoSmodiš, Martina (Avtor) Simonič, Barbara (Mentor) rejništvorejniški otrokfenomenološka metodačustveno doživljanjeV magistrskem delu je avtorica raziskovala čustveno doživljanje rejnic v odnosu do rejniških otrok. V prvem delu naloge so predstavljeni zakonski vidik izvajanja rejništva, način pridobitve dovoljenja izvajanja poklica, delo strokovnih služb pri ugotavljanju primernosti rejniške družine in pogoje, ki jih rejnik mora izpolnjevati (izobraževanje). Predstavljeni so družina, njene naloge, izzivi, ki se tičejo rejniške družine, njena vključenost v sodelovanje s strokovnimi službami, individualno projektno skupino, delo z biološkimi starši rejniških otrok ter sama razbremenitev za rejnice ter kaj s tem doprinesejo k družinskim odnosom. V empiričnem delu je avtorica za raziskavo uporabila fenomenološko metodo, ki temelji na raziskovanju osebnega doživljanja nekega fenomena. Avtorica je s polstrukturiranimi intervjuji dobila podatke o doživljanju rejnic v odnosu do svojega poklica. Nato je s pomočjo kodiranja sledila petim dobljenim vprašanjem. Rezultati raziskave so pokazali, kako rejnice doživljajo delo, njihovo osebno naravnanost do rejniškega poklica, čustveno doživljanje otrok, njihove zgodbe, zahtevnost poklica, skrbi, izzive, ki se pojavijo ob delu in podporo družine v težkih trenutkih. Ugotovili smo, da so vse rejnice hvaležne za svoje izkušnje. Nobena ne obžaluje odločitve o skrbi za tujega otroka. Ponosne so na moč pogum in osebno rast, ki jim jo je prinesel rejniški poklic. Čustva rejnic se ob prihodu otrok gibljejo od navdušenja do skrbi, kako se bo otrok vključil v družinski sistem. S pogumom so se rejnice podale na sprejem novega družinskega člana, kjer so se spopadle tudi z razočaranjem in bolečino ob premagovanju ovir, ki so se pojavile sproti. Največ težkih čustev (žalosti, zavrnjenosti) so udeleženke izkusile ob krutih zgodbah otrok. Pojavi se nekaj kritik o sistemu rejništva v Sloveniji in o premajhni prepoznavnosti rejništva, kjer bi moralo biti več javnih predavanj, tem, delavnic, kjer bi se poklic rejnika ovrednotil kot temeljna pomoč otrokom v stiski. Rejnice so ob tem doživljale jezo in razočaranje. Največ pozitivnih čustev se je izrazilo ob zadovoljstvu vračanja v družino že samostojnih rejniških otrok, ki kažejo pozitivne posledice rejniškega dela. To udeleženkam predstavlja neke vrste nagrado ob uspešnem opravljanju poklica.[M. Smodiš]20182019-02-02 07:35:15Magistrsko delo/naloga106158sl