<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=106092"><dc:title>Sinteza dušikovih heterocikličnih analogov 1-propargilpiperidinskega zaviralca monoamino oksidaz</dc:title><dc:creator>Jurić,	Luka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sova,	Matej	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>monoamin oksidaza</dc:subject><dc:subject>monoamainoksidaza tipa A</dc:subject><dc:subject>monoamainoksidaza tipa B</dc:subject><dc:subject>zaviralci</dc:subject><dc:subject>Wiitigova reakcija</dc:subject><dc:subject>propargilamini</dc:subject><dc:subject>sintezni postopki</dc:subject><dc:description>Monoamin oksidaze (MAO) so flavoencimi, pritrjeni na zunanji del mitohondrijske membrane. Poznamo dve izoformi, MAO-A in MAO-B. Oba sta prisotna v centralnem živčnem sistemu in omogočata oksidativno deaminacijo monoaminov, razlikujeta pa se v substratni specifičnosti, porazdelitvi v tkivih in celicah ter imunoloških lastnostih. Čeprav je lajšanje Parkinsonove bolezni z zaviralci MAO v primerjavi z levodopo skromno, pa je z njimi povezanih manj stranskih učinkov. Prav zato je bilo razvitih že več zaviralcev encimov MAO. Osnova za načrtovanje nam je predstavljal že znan zaviralec MAO-B 4-(4-fluorostiril)-1-(prop-2-in-1-il)piperidin. Njegove analoge smo pripravili tako, da smo 4-fluorofenilni fragment spojine zadetka zamenjali z dušikovimi in žveplovimi heterocikli, na dušikovem atomu pa ohranili propargilno skupino. Uporabili smo večstopenjsko sintezno pot, s katero smo pripravili terc-butil-4-formilpiperidin-1-karboksilat (aldehid) iz piperidin-4-karboksilne kisline. Nato smo pripravili Wittigove reagente (trifenilfosfonijeve soli), ki so v Wittigovi reakciji s pripravljenim aldehidom vodili do cis in trans analogov spojine vodnice z različnimi dušikovimi ali žveplovimi heterocikli. Ugotovili smo, da je sinteza dušikovih heteroaromatskih analogov zaviralcev MAO z Wittigovo reakcijo izredno zahtevna in daje nizke izkoristke. Uspešno smo sintetizirali štiri končne spojine, od tega samo dve z dušikovim heterocikličnim obročem. Vsem sintetiziranim spojinam smo z biološkim testiranjem določili srednjo zaviralno koncentracijo (IC50) oziroma rezidualno aktivnost (RA) na izoliranih rekombinantnih človeških encimih MAO-A in MAO-B. Ugotovili smo, da je najmočnejši sintetiziran zaviralec encimov obeh izoform spojina 27 z vrednostjo IC50 na MAO-A 4,64 microM in MAO-B 1,10 microM. Spojina 27 tako predstavlja dobro izhodišče za nadaljnji razvoj novih zaviralcev MAO-A kot MAO-B, kot potencialnih zdravilnih učinkovin v terapiji nevrodegenerativnih bolezni.</dc:description><dc:publisher>[L. Jurić]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-01-25 13:38:12</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>106092</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
