Socialna anksioznost in proces relacijske družinske terapijeČampa, Boštjan (Avtor) Repič Slavič, Tanja (Mentor) relacijska družinska terapijasocialna anksioznostdružinski odnosisamopodobaodnos do telesaskupinska terapijaDisertacija z naslovom Socialna anksioznost in proces relacijske družinske terapije obravnava pojav socialne anksioznosti na vzorcu naključno izbranih odraslih ter preučuje potek in učinke terapevtskega programa za zdravljenje socialne anksioznosti v skupini oseb z omenjeno motnjo. Socialna anksiozna motnja ima med motnjami razpoloženja in anksioznimi motnjami najnižjo raven zdravljenja. Kljub obsegu stisk in socialnih oslabitev, povezanih s socialno anksiozno motnjo, manj kot 20 % oseb poišče strokovno pomoč (Knappe, Beesdo-Baum in Wittchen 2010, 858–859). Zdravljenje socialne anksiozne motnje je v zadnjem obdobju najpogosteje integrativno in obstaja več znanstveno podprtih pristopov (na primer kognitivno-vedenjska terapija, psihoanalitične psihoterapije, druge oblike integrativnih obravnav, skupinske obravnave, ki so glede na učinek stroškovno učinkovite, zdravila), ne obstaja pa do sedaj še raziskava, ki bi v obravnavo oseb s socialno anksiozno motnjo vključevala model relacijske družinske terapije. Čeprav je bilo narejenih že veliko študij, pa raziskav obravnavesocialne anksioznosti, ki bi vključevale relacijski in družinski pristop, primanjkuje in za boljše izide zdravljenja je potrebno izboljšati metode ter bolje in širše razumeti dejavnike, ki vplivajo na socialno anksioznost. Zato je bil namen disertacije dopolniti nekatere nejasnosti v teoriji socialne anksioznosti, ki je podana v prvem, teoretičnem delu disertacije, teorijo in dosedanje raziskave povezati z relacijskim družinskim modelom, kar do sedaj še ni bilo narejeno, ter v raziskavi integrirati v model relacijske družinske terapije posamezna področja, ki lahko značilno zaznamujejo življenje osebe s socialno anksioznostjo: socialno anksioznost in z njo povezano socialno funkcionalnost, odnose v izvirni družini, odnos do telesa in samopodobo. V prvem, kvantitativnem delu raziskave je bila na vzorcu 234 oseb iz splošne populacije s statističnimi testi izvedena primerjava med skupino oseb, ki na lestvici LSAS dosegajo kriterij socialne anksiozne motnje, in skupino, ki kriterija motnje ne dosega, z vidika funkcioniranja v izvorni družini in samopodobe. V ta namen so bile uporabljene lestvice za merjenje stopnje socialne anksioznosti LSAS (Liebowitz Social Anxiety Scale), lestvica funkcioniranja v izvorni družini FOS (Family-of-Origin Scale) in lestvica samopodobe RSES (Rosenberg Self Esteem scale). Pokazalo se je, da posamezniki z višjo stopnjo socialne anksioznosti prihajajo iz družin, kjer je funkcioniranje med člani manj zdravo, in imajo nižjo samopodobo v primerjavi s posamezniki, ki imajo nižjo stopnjo socialne anksioznosti. Ugotovitve o manj zdravem funkcioniranju med člani izvorne družine tudi nakazujejo, da sta avtonomija in intimnost v primarni družini lahko pomembna dejavnika tveganja, ki kažeta na nefunkcionalnost družine oseb s socialno anksioznostjo. Statistično pomembna nižja stopnja na področju avtonomije v izvorni družini pri skupini oseb s socialno anksiozno motnjo nakazuje, da v teh družinah manj jasno izražajo svoja čustva, je prisotne manj odgovornosti, spoštljivosti in odprtosti med družinskimi člani ter se slabše soočajo z izgubami in ločitvami kot v družinah oseb brez motnje. Podobno je v družinah oseb s socialno anksioznostjo statistično pomembno manjša stopnja intimnosti, kar se lahko kaže v manjšem spodbujanju izražanja čustev, manj prijetnem vzdušju v družini, v nefunkcionalnih načinih soočanja s konflikti ter nižjo empatijo in slabšim zaupanjem. V drugem, pretežno kvalitativnem delu raziskave so nas zanimale značilnosti udeležencev pred terapevtskim procesom in spremembe po terapevtskem procesu za raziskovalna področja socialne anksioznosti, funkcioniranja v izvorni družini, samopodobe in odnosa do telesa ter značilnosti procesa relacijske družinske terapije za osebe s socialno anksiozno motnjo. V ta namen je bil oblikovan sedemmesečni terapevtski program za osebe s socialno anksioznostjo, v katerega je bilo vključenih pet oseb s simptomi socialne anksiozne motnje. Zbiranje podatkov je potekalo v obliki dnevnikov posameznih srečanj in opomb, ki sta jih zapisovala terapevta, domačih nalog oziroma zapiskov udeležencev skupine ter lestvic LSAS, FOS in RSE, ki so jih udeleženci izpolnili ob vstopu v program, lestvici LSAS in RSE pa so izpolnili tudi ob zaključku. Udeleženci s socialno anksioznostjo so pred vstopom v program poročali o nizki samopodobi (na primer samokritika svojega vedenja, doživljanja, mišljenja; zelo negativno doživljanje sebe), prihajali so iz družin z manj zdravim funkcioniranjem med družinskimi člani, predvsem s težavami na področjih avtonomije in intimnosti (na primer nezaželeno izražanje svojih mnenj, čustev ter pomanjkljiva in nejasna komunikacija; podrte meje v odnosih; postaršenje otrok; vsiljivost in reaktivno vedenje staršev; pomanjkanje medosebnega stika), ter so se soočali s težavami na nekaterih področjih do svojega telesa (npr. občutek pogoste utrujenosti in izčrpanosti, neredno spanje in prehranjevanje, telesne reakcije kot so zardevanje, znojenje, tresenje glasu, povišan srčni utrip, občutek nemira in napetosti). Ugotovili smo, da so se pri procesu relacijske družinske terapije pokazale spremembe na treh področjih. a) na področju doživljanja družinskih odnosov: sprememba dosedanjega pogleda na družino, bolj poglobljeno razumevanje dinamike in pomena v družinskih odnosih, razumevanje dinamike odnosov v izvornih družinah in njihov vliv na sedanje doživljanje sebe, svojega telesa in odnosov z drugimi, prepoznavanje lastne sistemske vloge v družini; b) na področju telesa: aktivacija in spremembe navad pri skrbi za telo; spremembe v zavedanju svojega telesa, prepoznavanje pomena telesnih senzacij, upoštevanje telesnih znakov utrujenosti, spremenjen odnos do počitka, spanja in prehranjevanja; c) na področju samopodobe: zmanjšanje samokritike, manj prisilnih misli in pretirane pozornosti nase ter na svoje napake, večja sproščenost v družbi. Znižala se je tudi stopnja socialne anksioznosti pri vseh udeležencih razen pri enem. Udeleženci so doživljali manj strahov, povezanih s socialnimi situacijami, ter se manj izogibali in se pogosteje izpostavljali težjim socialnim situacijam. Rezultati in ugotovitve raziskave lahko prispevajo k boljšemu razumevanju družinskega ozadja pri osebah s socialno anksioznostjo, pri čemer se osredotočajo na intimnost in avtonomijo v izvorni družini, k boljšemu razumevanju odnosa do telesa in samopodobe, in z ustreznim upoštevanjem omejitev raziskave (na primer majhen vzorec klinične skupine), pripomorejo pri presoji izbire in prilagoditve terapevtskih intervencij.[B. Čampa]20182018-11-21 07:35:02Doktorsko delo/naloga105285sl