Pomen dejavnikov endotelijske prepustnosti pri patogenezi hemoragične mrzlice z renalnim sindromomPal, Emil (Avtor) Avšič Županc, Tatjana (Mentor) Strle, Franc (Komentor) hantavirushemoragična mrzlica z renalnim sindromomvirus Puumalavirus Dobravaserijski vzorciklinični kazalcilaboratorijski kazalcipatogenezaVEGFsVEGFR2Hemoragična mrzlica z renalnim sindromom (HMRS) je sistemska bolezen, ki prizadene različne organe in organske sisteme. Okužba s hantavirusi lahko poteka brez kliničnih znakov, kot blaga bolezen ali kot huda bolezen z večorgansko prizadetostjo in smrtnim izidom. Patogeneza HMRS je slabo poznana. Značilnost bolezni je disfunkcija endotelija s prehodno povečano prepustnostjo kapilar, s posledičnim edemom tkiv in organsko prizadetostjo. Izsledki raziskav kažejo, da imajo pri patogenezi HMRS pomembno vlogo različni citokini in kemokini, ki vplivajo na potek in izid bolezni. V slovstvu so zaradi zapletene funkcije citokinov in njihovega delovanja preko različnih mehanizmov, pogosto prišli do nasprotujočih zaključkov glede vpliva na izid bolezni. V doktorski nalogi smo proučevali dnevno spreminjanje kliničnih in laboratorijskih kazalcev, ki so značilni za HMRS ter pomen dejavnikov endotelijske prepustnosti v patogenezi HMRS. S prospektivnim, dnevnim spremljanjem izbranih kliničnih in laboratorijskih kazalcev smo želeli pridobiti natančen vpogled v potek HMRS ter ugotoviti razlike med bolniki, okuženimi z virusom Puumala (PUU) oziroma virusom Dobrava (DOB). Eden od pomembnejših citokinov, ki uravnava žilno prepustnost je VEGF, zato smo v doktorski nalogi proučevali dinamiko VEGF in receptorja sVEGFR2 v plazmi in seču bolnikov v času bolnišničnega zdravljenja. Zanimalo nas je, ali lahko povežemo potek bolezni, virusno breme ter izbrane klinične in laboratorijske kazalce s koncentracijami VEGF oziroma sVEGFR2. Klinični znaki, ki so bili prisotni prvi dan bolezni, so bili povišana telesna temperatura, glavobol in bolečine v mišicah. Prisotni so bili pri 86 %, 65 % in 40 % bolnikov in so v povprečju trajali 4, 4 oziroma 5,5 dni. Sledili so akutna kratkovidnost, ki se je pojavila 5. dan bolezni, nespečnost (6. dan), oligurija/anurija (6. dan), poliurija (9. dan) in sinusna bradikardija (9,5. dan). Prisotni so bili pri 35 %, 30 %, 28 %, 91 % in 35 % bolnikov z mediano trajanja 2, 2, 2, 7 oziroma 1 dan. V laboratorijskih izvidih smo ob sprejemu v bolnišnico ugotovili trombocitopenijo, povečane vrednosti alanin aminotransferaze, C-reaktivnega proteina, prokalcitonina, kreatinina, zmanjšane vrednosti glomerulne filtracije in levkocitozo. Dokazali smo jih pri 95 %, 87 %, 99 %, 91 %, 94 %, 87 % oziroma 55 % bolnikov. V povprečju so trajali 4, 3, 7, 3, 9, 8 oziroma 2 dni. Primerjava kliničnih in laboratorijskih ugotovitev pri bolnikih, okuženih z virusom DOB in virusom PUU, je pokazala razlike v njihovi pojavnosti, jakosti in trajanju. Bolniki, okuženi z virusom DOB so v večjem deležu izpolnjevali kriterije za hujši potek bolezni (prisotnost oligurije oziroma anurije, potreba po zdravljenju s hemodializo, pogostejši dokaz ascitesa, plevralnega izliva, večjih krvavitev) ter daljšo hospitalizacijo. Klasičnega poteka bolezni v petih fazah (vročinska, hipotenzivna, oligurična, poliurična in faza konvalescence) pogosto nismo dokazali. Dnevno spreminjanje koncentracij VEGF in sVEGFR2 v plazmi bolnikov s HMRS ni znatno odstopala od vrednosti, izmerjenih pri kontrolni skupini. Pri dinamiki VEGF smo ugotovili razlike v izločanju VEGF glede vrsto hantavirusa. Pri bolnikih, okuženih z virusom PUU, smo izmerili največje koncentracije VEGF v plazmi med 10. in 15. dnevom bolezni, v času, ko bolniki običajno vstopijo v fazo konvalescence in so odpuščeni iz bolnišnice. V skupini bolnikov z DOB virusno okužbo takšnega vrha izločanja VEGF nismo ugotovili. Pri bolnikih z DOB virusno okužbo smo ugotovili povečane koncentracije VEGF v seču med celotno hospitalizacijo. Ko smo primerjali koncentracije VEGF v plazmi in seču bolnikov s HMRS, so bile le-te večje v seču. Porast plazemske koncentracije VEGF je sovpadal s porastom koncentracije trombocitov v krvi, ki je bil eden izmed prvih pokazateljev kliničnega izboljšanja. V nasprotju s koncentracijami v plazmi, so bile koncentracije VEGF v seču negativno povezane s koncentracijo trombocitov in z diurezo. Ti podatki kažejo na dvojno vlogo VEGF pri patofiziologiji ledvic: v začetnem obdobju bolezni nakazujejo na lokalno izločanje VEGF s posledično okvaro ledvic, kasneje v poteku bolezni pa ima VEGF aktivno vlogo pri popravilu in izboljšanju delovanja ledvic. Pri analizi sočasno odvzetih .vzorcev plazme in seča smo pri bolnikih s PUU virusno okužbo ugotovili povečane koncentracije VEGF v seču v prvih 5. dneh bolezni. V naši raziskavi so bile plazemske koncentracije sVEGFR2 v negativni povezavi z virusnim bremenom. Ugotovili smo tudi pozitivno linearno povezavo med plazemskimi koncentracijami sVEGFR2 ter koncentracijami trombocitov v krvi in diurezo, z večjimi koncentracijami v poliurični fazi bolezni. Pri bolnikih, okuženih z virusom PUU, so se koncentracije sVEGFR2 v seču hitro zmanjšale v nekaj dneh, medtem ko so bile pri bolnikih, okuženih z virusom DOB, povečane do 17. dne bolezni. Vrednosti sVEGFR2 v seču so bile negativno povezane s koncentracijami trombocitov in diureze pri obeh vrstah hantavirusov (PUU in DOB). Povečanje virusnega bremena je značilno sovpadalo z zmanjšanjem plazemskih koncentracij sVEGFR2. Pri bolnikih s krvavitvami so bile močno povečane koncentracije VEGF v plazmi in seču ter koncentracije sVEGFR2 v seču. Določitev lokalnega izločanja VEGF in sVEGFR2 v seču bi lahko bil potencialno uporaben biološki kazalec za prepoznavo bolnikov s HMRS, pri katerih bo bolezen potekala v hujši obliki. V nalogi smo potrdili le hipotezo, da je težji potek HMRS povezan s povečanimi koncentracijami VEGF v seču in da so v plazmi in seču spremenjene koncentracije sVEGFR2.20182018-11-11 07:15:12Doktorsko delo/naloga105213sl