Oblikovanje kulture Kijevske Rusije v luči pojmovanja zgodovine odrešenjaMalmenvall, Simon (Avtor) Štrukelj, Anton (Mentor) Kijevska RusijaBizantinsko cesarstvozgodovina odrešenjasrednjeveška kulturna zgodovinasrednjeveška literaturahistorična teologijapravoslavni SlovaniPričujoča doktorska disertacija spada v okvir kulturno-idejne zgodovine in historične teologije. Njen namen je slovenskemu znanstvenemu prostoru prvič sistematično predstaviti oblikovanje krščanske kulture Kijevske Rusije, najstarejše vzhodnoslovanske državne tvorbe, ki je obstajala med 10. in 13. stoletjem. Časovni okvir disertacije sega od začetka 10. do sredine 12. stoletja. Pri predstavitvi kulture Kijevske Rusije je posebna pozornost namenjena proučitvi zgodovinske zavesti takratne staroruske posvetne in cerkvene elite. Poglavitni del disertacije se posveča štirim izbranim reprezentativnim zgodovinsko-religijskim narativnim tekstom/virom, sestavljenim med sredino 11. in sredino 12. stoletja: pridigi Beseda o postavi in milosti, letopisu Pripoved o minulih letih, hagiografiji Branje o Borisu in Glebu in potopisu Življenje in romanje Danijela, igumana z Ruske zemlje. Navedeni teksti/viri služijo kot temelj za sistematizacijo predstav posvetne in cerkvene elite Kijevske Rusije o vlogi domovine v svetovni zgodovini. Slednja je po splošno sprejetih srednjeveških biblijsko-krščanskih nazorih pomenila zgodovino »srečevanja« grešnega človeka z odrešenjsko »božjo previdnostjo«, tj. zgodovino odrešenja. V ta kontekst spada tudi predstavitev podobnosti in razlik med splošnimi značilnostmi takratne bizantinske kulture (»pošiljatelja« krščanstva) na eni strani in vzhodnoslovanskim dojemanjem zgodovine do sredine 12. stoletja na drugi (»prejemnikom« krščanstva). Krščanska vera kot izhodišče visoke (pretežno pisne) kulture Kijevske Rusije je bila ob koncu 10. stoletja sprejeta zlasti po zaslugi predhodno razvejanih stikov med vzhodnoslovanskim ozemljem in Bizantinskim cesarstvom. S tem je Kijevska Rusija postala prostor dolgoročnega bizantinskega kulturnega vpliva, ki je odločilno sooblikoval ne le kijevsko obdobje, temveč celotno nadaljnjo zgodovino ljudstev na območju današnje evropske Rusije, Ukrajine in Belorusije. Kljub temu je krščanska (pisna) kultura Kijevske Rusije razvila svoje lastne značilnosti in izkazovala vpetost v skupni kulturni krog srednjeveških pravoslavnih Slovanov. Visoka kultura je bila v Kijevski Rusiji pogojena s tremi temeljnimi dejavniki: krščansko vero, cerkvenoslovanskim literarno-liturgičnim jezikom ter njenimi nosilci iz vrst izobražene družbene elite (knezov, škofov, menihov). Krščansko kulturo kijevskega obdobja je mogoče šteti za po večini izvirno, saj je bizantinske vzorce prevzemala selektivno in jih prilagajala svojim družbenim okoliščinam. Po eni strani je Bizantinsko cesarstvo v očeh staroruske elite uživalo ugled, saj je nudilo zgled za uveljavljanje nove vere na vzhodnoslovanskih tleh, po drugi pa zgledovanje po Bizancu ni pomenilo sprejemanja vseh razsežnosti njegove kulture, temveč predvsem tistih didaktično-konfesionalnih prvin, ki so koristile usvajanju novih etično-duhovnih idealov in patriotskemu samopotrjevanju staroruske elite. Starorusko selektivno sprejemanje bizantinske kulture je izpuščalo filozofska in pesniška dela v Bizancu cenjene poganske antike, ob tem pa tudi zahtevnejše (zgodnje)bizantinske teološke razprave. Misijonarsko-didaktična »uporabnost« je tako izpodrinila intelektualno »poglobljenost«, a je istočasno omogočila kvantitativno bogato prevajanje in pisanje pridig, liturgičnih tekstov in hagiografij ter sestavljanje letopisov. Starorusko selektivno sprejemanje bizantinske kulture je narekovalo umeščanje Kijevske Rusije v kontekst zgodovine odrešenja. Kot ključna prvina zgodovinske zavesti družbene elite kijevskega obdobja se kaže ideja o enakovrednosti vseh ljudstev znotraj krščanske ekumene – ne glede na starost ali mednarodni ugled partikularnega (etnično ali geografsko zamejenega) krščanskega kulturnega izročila. Elita Kijevske Rusije je preko najstarejših izvirnih literarnih del, sestavljenih med sredino 11. in sredino 12. stoletja, poskušala ustvariti zgodbo o lastni »junaški« preteklosti, pa tudi hitri duhovni »zrelosti« novopokristjanjenega ozemlja, ki se je odlikovalo po zgodnjem pojavu domačih svetnikov (Boris in Gleb, Teodozij Pečerski), krepostnih krščanskih vladarjih (Vladimir Svjatoslavič, Jaroslav Modri, Vladimir Monomah), gradnji veličastnih cerkva in literarno-prevajalski dejavnosti. Tako se kot ena od najvidnejših značilnosti umeščanja Kijevske Rusije v kontekst zgodovine odrešenja kaže zmanjševanje pomena »učiteljske« vloge Bizanca oz. njegove duhovne nadvlade. Tako zunanje izražanje samozavesti v resnici izhaja iz občutja strahu pred pomanjkanjem lastnega kulturnega izročila oz. »manjvrednostnega kompleksa« zaradi precej poznega pokristjanjenja. Ozemlje Kijevske Rusije je bilo v primerjavi s takratnimi evropskimi središči, zlasti Bizantinskim cesarstvom, kljub svojemu obsegu vendarle geografsko in kulturno obrobje. Občutek manjvrednosti, skrit za kuliso patriotske samozavesti, pa ne predstavlja posebnosti kulture kijevskega obdobja, temveč tvori del splošne apologetske drže kulturnega izročila pravoslavnih Slovanov v srednjem veku.[S. Malmenvall]20192018-10-08 11:45:57Doktorsko delo/naloga104470sl