Ugotavljanje delovanja izbranih anksiolitikov na estrogenske receptorje v celicah hER[alfa]-HeLa-9903Zore, Taja (Avtor) Sollner Dolenc, Marija (Mentor) hormonski motilci estrogenski receptorji klonazepam lorazepam endokrini sistem sertralin celična linija hER[alfa]-HeLa-9903V današnjem času se pojavlja vse več dokazov, da številne spojine, ki so nekoč veljale za varne, motijo delovanje endokrinega sistema in delujejo kot hormonski motilci. Med temi spojinami so tudi zdravilne učinkovine, ki se vsakodnevno uporabljajo za zdravljenje v humani medicini ali veterini. Te zdravilne učinkovine in njihovi metaboliti pa ne predstavljajo samo problem za bolnike in živali, ki ta zdravila prejemajo, ampak tudi za vsa ostala živa bitja. Zaradi povečane uporabe farmacevtskih učinkovin se namreč povečuje tudi njihova prisotnost v okolju, kjer smo jim pa lahko izpostavljeni vsi. Zato smo se tudi odločili, da bomo preverjali možen vpliv izbranih zdravilnih učinkovin na endokrino delovanje. Na podlagi napovedi, ki smo jo pridobili s pomočjo računalniškega programa Endocrine Disruptome, smo se odločili za vrednotenje učinka štirih anksiolitikov – klonazepama, lorazepama, sertralina in mianserina – na estrogenski receptor. Program je namreč za te štiri izbrane anksiolitike napovedal veliko verjetnost vezave oz. agonističnega/antagonističnega delovanja na estrogenski receptor α (sertralinijev klorid) ali β (klonazepam, lorazepam in mianserinijev klorid). Klonazepam se uporablja za zdravljenje epilepsij, preostali trije pa se uporabljajo za zdravljenje raznih duševnih motenj, kot so depresija in anksioznost. V raziskavi smo za ugotavljanje učinkov izbranih spojin na ERα uporabili celično linijo hERα-HeLa-9903, ki izraža funkcionalni estrogenski receptor α. V prvem delu testiranja smo za vse spojine izvedli test viabilnosti, s katerim smo določili njihovo največjo necitotoksično koncentracijo za to vrsto celic. Klonazepam in mianserinijev klorid sta se izkazala za necitotoksična že pri najvišji testirani koncentraciji (100 μM), za lorazepam in sertralinijev klorid pa smo morali poiskati ustrezni nižji koncentraciji. Prva necitotoksična koncentracija za sertralinijev klorid je znašala 25 μM, za lorazepam pa 10 μM. V drugem delu testiranja spojin smo izvedli presejalni luciferazni test, s pomočjo katerega smo določali agonističen/antagonističen učinek preiskovanih spojin na ERα. Rezultati agonističnega testa so pokazali, da nobena izmed preiskovanih spojin ni agonist za ERα, saj pri nobeni nismo zaznali dovolj velikega povečanja luciferazne aktivnosti. Rezultati antagonističnega testiranja pa so pokazali, da je prišlo do statistično značilnega znižanja aktivnosti luciferaze samo pri višjih koncentracijah (50–100 μM) klonazepama. Znižanje pri teh koncentracijah je bilo večje, kot je meja za pozitiven rezultat v protokolu izvedbe testa. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je klonazepam pri visokih koncentracijah antagonist za ERα, a bi morali prej preveriti še možnost njegovega delovanja direktno na encim luciferazo. Rezultati našega eksperimentalnega dela niso potrdili, da bi preiskovane spojine delovale kot modulatorji estrogenskega receptorja α. Edini, za katerega se je pokazala možnost, da modulira estrogenski receptor α, je klonazepam. [T. Zore]20182018-10-06 06:15:56Magistrsko delo/naloga104396sl