<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=103955"><dc:title>Odpornost proti antibiotikom pri probiotičnih bakterijah</dc:title><dc:creator>Stražišar,	Neža	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bogovič Matijašić,	Bojana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>biotehnologija</dc:subject><dc:subject>probiotiki</dc:subject><dc:subject>prenos odpornosti</dc:subject><dc:subject>odpornost proti antibiotikom</dc:subject><dc:description>Številne študije so potrdile ugoden vpliv uporabe probiotikov na gostitelja, tako pri ljudeh kot pri živalih. Uporaba probiotikov po vsem svetu narašča. V zadnjem času pa so znanstveniki začeli opozarjati na to, da tudi ti namerno zaužiti mikroorganizmi lahko predstavljajo potencialni vir genov za odpornost proti antibiotikom, ki se lahko prenašajo med bakterijami različnih vrst. Evropska agencija za varnost hrane EFSA (angl. European Food Safety Authority) v okviru koncepta QPS (angl. Qualified Presumption of  Safety) skrbi, da se v živilih in prehranskih dopolnilih uporabljajo le tiste vrste bakterij, ki so varne, poleg tega pa je med kriteriji varnosti omenjena tudi odsotnost prenosljivih genov za odpornost proti antibiotikom. To je mogoče zagotoviti le z ugotavljanjem prisotnosti z odpornostjo proti antibiotikom povezanih genov v celotnih genomih posameznih sevov. Danes je postalo dostopno ugotavljanje nukleotidnega zaporedja celotnih bakterijskih genomov, v preteklosti pa so se posluževali zgolj fenotipskega testiranja. Razen intrinzične oziroma naravne odpornosti so pri mnogih sevih bakterij iz rodov Lactobacillus in Bifidobacterium, iz katerih izhajajo tudi številni probiotiki, odkrili tudi pridobljene gene za odpornost, med katerimi prednjačijo tisti za odpornost proti eritromicinu, tetraciklinom in aminoglikozidom. Prenos nekaterih takih genov, na primer prenos gena za odpornost proti vankomicinu, med enterokoki in laktobacili, so opazili tudi in vitro in in vivo v miših. Prenosa genov za odpornost proti antibiotikov iz mlečnokislinskih bakterij ali bifidobakterij v patogene in vivo še niso dokazali, potencialne nevarnosti pa ne moremo izključiti. Zato je zelo pomembna redna kontrola probiotičnih bakterij v izdelkih na trgu, ki zajema tudi ugotavljanje fenotipske in genotipske odpornosti proti antibiotikom.</dc:description><dc:publisher>[N. Stražišar]</dc:publisher><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-09-29 07:45:17</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>103955</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
