<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=103472"><dc:title>Zunanji objektivni videz nepristranskosti v pravosodju</dc:title><dc:creator>Crnek,	Una	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Novak,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>zunanji objektivni videz nepristranskosti</dc:subject><dc:subject>pravosodje</dc:subject><dc:subject>etika</dc:subject><dc:subject>Kodeks sodniške etike</dc:subject><dc:subject>svoboda govora</dc:subject><dc:subject>materialno procesno vodstvo</dc:subject><dc:subject>izvensodne dejavnosti</dc:subject><dc:subject>javnost.</dc:subject><dc:description>Zunanji objektivni videz nepristranskosti je pojem, ki se mu v judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice in nacionalnih sodišč pripisuje vedno večji pomen. Urejen je tako na nivoju mednarodnega prava kot tudi skozi državno pozitivno urejanje in avtonomno pravo. Gre za pojem, ki je vsebinsko oblikovan zelo abstraktno in odprto, zato je njegova aplikacija v praksi težavna. Presoja o njem je torej do določene mere zelo subjektivna, kar odpira vrata številnim problemom in polemikam. S pomočjo avtonomnega prava se poskuša s kodifikacijo poklicne etike oblikovati enotnejši pristop, ki bi sodnikom nudil predvsem etične usmeritve pri njihovih dejanjih, tako v poklicnem kot tudi v zasebnem življenju. Sem sodijo predvsem ravnanja na področjih, katera dopustnost je za člane splošne javnosti samoumevna. 
Pod vprašaj se postavi meja dovoljenosti svobode govora, opravljanja nekaterih funkcij, svoboda ravnanj v okviru materialnega procesnega vodstva pa tudi, v kolikšni meri lahko etični postulati kodificirane etike zavezujejo v zasebnem življenju. Gre za občutljivo tematiko, saj si pogosto naproti stojijo ustavne pravice, ki pripadajo tudi sodnikom, in etične zaveze, ki so jih slednji sprejeli s prevzemom sodniške funkcije. Enoznačni odgovor na to kompleksno vprašanje ni mogoč, saj zahteva konstruktivno in objektivno presojo okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Na drugi strani pa se s kodifikacijo etike omogoča javnosti, da se seznani z etičnimi zavezami nosilcev sodniških funkcij, kar pripomore k temu, da družba v položaju sodnika ne zazna zgolj forme, ampak slednjo napolni z vsebino. Javnost je neločljiv del zunanjega objektivnega videza nepristranskosti, ki skupaj z drugimi komponentami tvori celoto. A tudi splošna javnost ni homogen pojem, ampak je razdrobljena pod težo številnih mnenj, stališč in pogosto pavšalnih prepričanj o pravosodju kot celoti. Pod vplivom senzacionalističnega poročanja medijev se ustvarja družbena klima, ki je ob odsotnosti vsakega strokovnega in objektivnega podtona podvržena negativnemu vrednotenju vsakega koraka ali sprejete odločitve v okviru delovanja sodnega kolesja. Javnost postaja nezainteresirana za vsako kritično vrednotenje informacij, ki jih podajo množični mediji. To nas pripelje do situacije, ko slepo sprejemanje vsake informacije brez kritičnega pristopa do vprašanja njene resničnosti vodi v intelektualno in čustveno otopelost.</dc:description><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-09-19 07:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>103472</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
