Pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitkuSuholežnik, Neja (Avtor) Žnidaršič Skubic, Viktorija (Mentor) pogodba o dosmrtnem preživljanjupogodba o preužitkuodplačnostalaetornostprenos premoženjapreživljanjePogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku sta pogodbi obligacijskega prava, saj gre za pravni posel inter vivos (med živimi). V obeh primerih pogodbenik razpolaga s premoženjem, ki ga ima ob sklenitvi pogodbe in ne ob smrti. Urejeni sta v Obligacijskem zakoniku. Pred sprejetjem Obligacijskega zakonika (leta 2001) je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju urejena v Zakonu o dedovanju, pogodba o preužitku pa zakonsko sploh ni bila urejena, četudi se je ves čas uporabljala v praksi. Obe pogodbi sta odplačni in alaetorni. Preživljanec/preužitkar bo gotovo umrl, ni pa gotovo, kdaj se bo to zgodilo – dies certus an, incertus quando. Obe pogodbi morata biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, drugače sta nični. V obeh primerih se ena stranka zaveže izročiti drugi stranki neko premoženje v zameno za preživljanje. Pomembna razlika med pogodbama je v trenutku prenosa lastninske pravice na prevzemnika/preživljalca. Pri pogodbi o preužitku dobi prevzemnik nepremičnino v takojšnjo last in posest, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa preživljalec pridobi nepremičnino po smrti preživljanca. Stranki pogodbe morata biti poslovno sposobni, drugače je pogodba nična. Soglasje dedičev za sklenitev pogodbe ni potrebno in pogosto dediči izpodbijajo pogodbo zaradi prikrajšanja nujnih dednih deležev. Stranki lahko namreč v praksi skleneta pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali pogodbo o preužitku, dejansko pa s slednjo prikrijeta darilno pogodbo.20182018-09-15 07:45:01Magistrsko delo/naloga103227sl