Povečanje pestrosti vrtnin za vzgojo v rastlinjakuŠkufca, Nina (Avtor) Slatnar, Ana (Mentor) rastlinjakimanj znane vrtninevmesni posevkiprivabilni posevkikolobarOkoljski dejavniki velikokrat ne omogočajo pridelovanja vrtnin na prostem, zato se na območjih, kjer klima ni najbolj ugodna in predvsem v jesenskih, zimskih in spomladanskih mesecih pridelava seli v zavarovane prostore. Pri pridelavi vrtnin v zavarovanem prostoru prevladuje pridelava plodovk, ki za uspešno gojenje potrebujejo višje temperature. Monokulturna pridelava v rastlinjakih vodi do vse večjega pojava bolezni in škodljivcev in degradacije tal. Osrednji namen naloge je predstaviti, kako z uvedbo manj znanih vrtnin, primernih za gojenje v zavarovanem prostoru, z uvedbo pridelovanja mešanih posevkov ter upoštevanjem kolobarja, izboljšamo pridelovalne možnosti in konkurenčnost pridelave. Genska variabilnost znotraj vrste je zelo pomembna, vendar veliko pridelovalcev in potrošnikov še vedno prisega na lokalne, avtohtone sorte. Znanje o žlahtnjenju je omogočilo razvoj novih sort, ki so bolj prilagojene na današnje pridelovalne razmere, hkrati pa ohranjajo lastnosti starih. Pri vrstenju vrtnin so potrebne kombinacije različnih vrst, saj se s tem se zmanjša možnost prenosa bolezni in škodljivcev. Pri vmesnih posevkih je potrebno paziti na antagoniste, na to, da rastline ne omejujejo rasti druga drugi in nemalo drugih dejavnikov. Pridelovalcem je potrebno nazorno predstaviti možnosti in rešitve, ki jih lahko uporabijo pri pridelavi v rastlinjakih. Pestrost oziroma raznovrstnost prinaša večji nabor pridelkov ter manjše tveganje za pridelovalca, saj je v bolj pestrih agroekosistemih lažje nadzorovati bolezni in škodljivce. Hkrati s takim načinom pridelovanja lahko zagotovimo bolj varno hrano za končnega potrošnika, s strani pridelovalca pa izboljšamo ekonomiko pridelovanja in izničimo ali vsaj omilimo negativne posledice večletnega pridelovanja na istem mestu.[N. Škufca]20182018-09-07 07:46:34Diplomsko delo/naloga102734sl