3D skeniranje in reprodukcija plastičnih avtomobilskih delovRozman, Mohor (Avtor) Muck, Deja (Mentor) 3Davtomobilski deliBlenderplastikaskeniranjetiskDiplomsko delo obravnava možnost reproduciranja obstoječih plastičnih avtomobilskih delov s pomočjo tridimenzionalnega (3D) optičnega čitalca in 3D tiska. Najprej so predstavljeni trije plastični avtomobilski deli, ki so bili uporabljeni v namen diplomskega dela. Vsi deli so bili vzeti iz notranjosti avtomobilov Volkswagen 1300 (Volkswagen AG; Nemčija), letnik 1967 in Volkswagen 1200J (Volkswagen AG; Nemčija), letnik 1975. Pri avtomobilih take starosti (starodobniki) se pogosto pojavi težava pri iskanju pristnih nadomestnih delov. Glavni poudarek je bil na tem, da se preveri izvedljivost postopka natančne reprodukcije avtomobilskih delov in hkrati določi najprimernejši način reprodukcije za posamezni avtomobilski del. V ta namen so bili izbrani avtomobilski deli z raznolikimi oblikami in fizikalnimi lastnostmi. Glavni cilj diplomskega dela je bil določiti primerne postopke za izdelavo reprodukcij izvornih plastičnih avtomobilskih delov, ki se nato lahko po potrebi uporabijo kot nadomestni deli. Pri tem so bile upoštevane oblika delov, mehanske lastnosti ter tudi splošna natančnost reprodukcije. Na koncu se je določila najhitrejša in najbolj optimalna pot delokroga od 3D skeniranja do 3D tiska. V diplomskem delu so se pokazali naslednji rezultati: 3D skenirane dele se lahko neposredno 3D tiska samo, če je skenirani del skoraj brez ali popolnoma brez vdolbin. V večini primerov pa je dele po 3D skeniranju treba dodatno obdelati v programu za 3D modeliranje, kot je Blender (Blender Foundation; Nizozemska). Za dele s trdo plastiko se je izkazal primeren material polimlečna kislina (krajše PLA) (Ultimaker; Nizozemska), ki je izdelan iz obnovljivih virov in je lahek za uporabo s številnimi različnimi vrstami 3D tiska. Za delno prožne oziroma fleksibilne dele pa je primernejši material termoplastični poliuretan 95A (krajše TPU 95A) (Ultimaker; Nizozemska), ki nudi lastnosti gume in plastike. Na koncu je bil izveden tudi časovni test 3D tiska, z uporabo različnih podpornih materialov in debelin plasti. Ugotovljeno je bilo, da je razlika v predvidenem času tiska največjega dela (okvirne dimenzije: 2 x 3 x 8 cm) med najkrajšo in najdaljšo možnostjo, skoraj desetkratna (1 ura 31 minut/10 ur 14 minut).20182018-09-06 07:45:56Diplomsko delo/naloga102651sl