Internacionalizacija in zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu v Sloveniji in na NizozemskemHauptman Komotar, Maruša (Avtor) Zgaga, Pavel (Mentor) internacionalizacijazagotavljanje kakovostibolonjski proceszbliževanjeraznolikostinstitucionalni izomorfizemhevristika glonakalnega agentaSlovenijaNizozemskavisoko šolstvoV doktorski disertaciji obravnavam internacionalizacijo in zagotavljanje kakovosti, ki veljata za trenda, ki v 21. stoletju po vsem svetu usmerjata visokošolski razvoj. Čeprav ne gre za povsem sodobna fenomena, se je v Evropi njun razvoj okrepil v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja, ko se je visokošolsko izobraževanje ponekod že soočalo s korenito transformacijo. Z bolonjskim procesom sta oba trenda postala osrednjega pomena za nadaljnji razvoj evropskega visokošolskega prostora (EVP), saj so se države podpisnice Bolonjske deklaracije (1999) zavezale k spodbujanju mobilnosti kot temeljne dejavnosti internacionalizacije ter razvoju zunanjih in notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti v skladu s prevladujočimi smernicami na mednarodni ravni. S tem se je obenem povečala tudi potreba po spremljanju razvoja visokega šolstva v različnih državah članicah bolonjskega procesa, npr. v Sloveniji in na Nizozemskem, ki sta le redko v središču zanimanja primerjalnih raziskovalcev visokega šolstva. Po eni strani naj bi namreč z mednarodnimi zavezami skladen razvoj med različnimi visokošolskimi sistemi krepil harmonizacijo, po drugi strani pa naj bi bil nastajajoči evropski prostor visokošolskega izobraževanja bolj retorika kot stvarnost. Večjo pozornost se je zato začelo namenjati tudi preučevanju različnih dihotomij, med katerimi prav gotovo izstopa tista o zbliževanju in raznolikosti. Čeprav se je v zadnjem desetletju in pol na evropskih tleh okrepil tudi razvoj pobud v okviru zagotavljanja kakovosti internacionalizacije ter internacionalizacije zagotavljanja kakovosti, se večina potekajočih razprav še vedno osredinja na ločeno obravnavo obeh naslovnih konceptov. V pričujočem delu zato zapolnjujem nastalo praznino z osrednjim raziskovalnim vprašanjem, ki se glasi: Kako (lahko) danes, ko se EVP gradi že več kot poldrugo desetletje, razumemo povezavo med internacionalizacijo in zagotavljanjem kakovosti visokega šolstva v Evropi nasploh in v dveh izpostavljenih državah posebej? Tako je namreč moč premostiti različne konceptualne, razvojne, metodološke, teoretske in primerjalne vrzeli, ki se kljub aktualnosti izbrane teme raziskave še vedno pojavljajo v večini obstoječih visokošolskih razprav. V prvem, konceptualnem delu raziskave, ki predstavlja izhodišče za ustrezno razumevanje nadaljnjih poglavij, iščem prevladujoča razumevanja, kaj oba naslovna koncepta pravzaprav pomenita. V drugem delu analiziram razvoj internacionalizacije in sistemov zagotavljanja kakovosti pred bolonjskim procesom in po vključitvi vanj, preučujem pa tudi različne pobude, namenjene zagotavljanju kakovosti v internacionalizaciji ter internacionalizaciji v zagotavljanju kakovosti. Tako razširjam naslovno temo in obenem ponazarjam razloge, zakaj vključujem izbrana koncepta znotraj ene in ne dveh ločenih študij. V tretjem delu predstavljam teoretsko in metodološko zasnovo raziskave, v okviru katere najprej združujem teoretske postavke institucionalnega izomorfizma kot ene izmed bolj uveljavljenih različic sociološkega institucionalizma ter hevristike glonakalnega agenta, kar omogoča podrobnejšo preučitev vprašanja, ali oziroma zakaj se v procesih internacionalizacije in zagotavljanja kakovosti visokega šolstva krepi trend zbliževanja in/ali ohranja raznolikost. Teoretsko razpravo dopolnjujem z vprašanjem metodologije primerjalnih študij, kjer izpostavljam potrebo po uporabi večdimenzionalnega metodološkega okvirja, s katerim je moč preseči omejenost na nacionalno razsežnost kot osnovno enoto analize. V četrtem, primerjalnem delu raziskave pa umeščam ugotovitve predhodnih poglavij v kontekst Slovenije in Nizozemske in tako prispevam manjkajoče odgovore na vprašanja o podobnostih in razlikah, značilnih za preučevanje naslovnih področij znotraj specifičnih visokošolskih kontekstov. V petem, zaključnem delu raziskave pa odgovarjam na glavna raziskovalna vprašanja in s tem na osrednji raziskovalni problem, reflektiram pa tudi glavne prispevke pričujoče raziskave in predlagam nekatere možnosti za prihodnjo obravnavo naslovnih področij raziskave. Osrednji del raziskave temelji na analizi dokumentarnih virov (tj. teoretska literatura; institucionalni, nacionalni in nadnacionalni strateški dokumenti; nacionalne in mednarodne študije), ki jo dopolnjujem z analizo pridobljenih statističnih podatkov, v primerjalnem delu raziskave pa tudi z izsledki polstrukturiranih intervjujev. Z izborom Slovenije in Nizozemske zapolnjujem raziskovalno praznino, nastalo na področju primerjalnih študij visokega šolstva, ki se še vedno prednostno posvečajo obravnavi zahodnih visokošolskih kontekstov. S priznavanjem medsebojne odvisnosti med naslovnima konceptoma v raziskavi povečujem tudi njuno konceptualno razumljivost, s tem pa odpiram nove možnosti za njuno obravnavo. S kritično izpostavitvijo omejitev teoretskih in metodoloških zasnov, ki jemljejo nacionalno razsežnost kot osnovno enoto analize, pa ponujam tudi enega izmed alternativnih pogledov na raziskovanje visokega šolstva. Na podlagi sprejetih ugotovitev raziskave utemeljujem, da je treba internacionalizacijo in zagotavljanje kakovosti razumeti kot dinamična procesa, ki s priznavanjem specifičnih nacionalnih, institucionalnih, disciplinarnih in individualnih okolij, v katera je vpet njun razvoj, prispevata k izboljšanju kakovosti visokega šolstva. Čeprav je bolonjski proces med različnimi visokošolskimi sistemi iz območja EVP okrepil primerljivost, združljivost in s tem njihovo medsebojno konvergenco, je treba nacionalne in institucionalne odzive na nadnacionalno zastavljene zaveze po razvoju obeh naslovnih konceptov obenem razumeti kot plod precej raznolikih sprememb, ki jih s svojim delovanjem sprožajo prevladujoči nacionalni (politični) organi. Z obravnavo razvoja internacionalizacije in sistemov zagotavljanja kakovosti v slovenskem in nizozemskem visokošolskem prostoru se je namreč potrdilo, da se ta razlikuje od primera do primera, saj je odvisen od specifičnih interesov in stališč številnih akterjev, ki ustvarjajo prostor evropskega visokošolskega izobraževanja, v katerem zbliževanje evropskih sistemov visokega šolstva ni (več) edini cilj bolonjskega procesa.[M. Hauptman Komotar]20182018-08-14 03:17:59Doktorsko delo/naloga102282sl