Igra in razvijanje socialnih veščin pri otrocih z Aspergerjevim sindromomPolenik, Lucija (Avtor) Lipec-Stopar, Mojca (Mentor) avtistične motnjeAspergerjev sindromsocialne veščineOtroci z Aspergerjevim sindromom (AS) zaradi narave svojih težav potrebujejo specifičen program dela. Največ pomoči in podpore potrebujejo na področju razvijanja socialnih veščin in učenja v konkretnih življenjskih situacijah, preko neposrednega učenja in igre. Krepitev in razvijanje socialnih veščin je najprimerneje izvajati v majhnih skupinah, je pa te oblike dela pri nas manj, saj prevladuje individualno nudenje dodatne strokovne pomoči otrokom z AS. Prav tako programi, ki bi bili ciljno naravnani na področja primanjkljajev otrok z AS, niso ustrezno evalvirani. Eden izmed načinov razvijanja socialnih veščin so skupinske delavnice, preko katerih lahko otrokom nudimo potrebne interakcije ter vplivamo na medsebojno komunikacijo in sodelovanje. Individualen način dela je še vedno prevladujoč, zato je namen magistrskega dela oblikovati, izvesti ustrezen program ter ovrednotiti njegove učinke z vidika zadovoljstva otrok in staršev. Pri delu smo se osredotočili predvsem na igro otrok in na njihovo vedenje v skupini. Naš raziskovalni nabor oseb predstavljajo trije otroci z AS, stari med osem in devet let. Vsi imajo težave na področju socialnih interakcij, izkazujejo specifične interese in ponavljajoča se vedenja. Pri vseh je opazno pomanjkanje empatije, odsotnost intuitivnega razumevanja čustev in drugačno komuniciranje. Posebno pozornost je treba posvetiti tudi vodenju in učenju različnih oblik igranja. V sodelovanju s starši smo spoznavali funkcioniranje posameznega otroka. Otroke smo opazovali z opazovalnimi shemami, ki so bile za potrebe magistrskega dela pridobljene iz tuje literature. Smiselno je, da so skupine otrok z AS oblikovane tako, da jim nudijo priložnost razvijanja ter izboljšanja socialnih veščin v varnem, spodbudnem in strukturiranem okolju. Naš cilj je bil opazovati aktivno vključenost otrok v skupinske igre in dejavnosti, njihov interes za skupinske dejavnosti, način igranja v skupini in navezovanje odnosov z drugimi. Igralne dejavnosti smo izbirali glede na otrokovo starost, interese, potrebe ter druge individualne posebnosti. Individualni in skupinski odzivi ter interakcije so nam služili kot kriterij posameznikovega napredovanja. Intenzivna obravnava v obdobju šestih mesecev je pokazala uspešnost na področju sodelovanja s soudeleženci na delavnicah in vključenosti v dejavnosti. Pozitivni učinki so vidni v samostojnem vključevanju v skupinsko igro ter v pogostejšem iskanju stikov z drugimi otroki. Ugotovili smo, da je bilo težav z neustreznim vedenjem vedno manj. Menimo, da je bila za otroke ključna prosta igra v igralnici, saj je otroci v šoli in doma niso deležni v tolikšnem obsegu in na način, kakršen je bil prisoten na naših delavnicah. Otrokom se je med delavnicami uspelo dogovarjati in se skupaj igrati. Delavnice so pozitivno učinkovale na področje samostojnega dogovarjanja, reševanja problemov, sprejemanja in prilagajanja drug drugemu oziroma skupini. Ostajajo pa nekatera področja, kjer napredka ni bilo, saj naučenega iz situacije delovanja v majhni skupini, še niso zmogli prenesti v druga okolja.[l. Polenik]20182018-07-21 14:53:22Magistrsko delo/naloga102186sl