Preučevanje delovanja antioksidanta epigalokatehin galata in oksidanta menadiona v celicah z metodo infrardeče spektroskopijeSvet, Luka (Avtor) Jamnik, Polona (Mentor) Grdadolnik, Jože (Komentor) oksidativni stresantioksidantoksidantin vivo antioksidativna učinkovitostpolifenoliepigalokatehin galatmenadionkultivabilnostznotrajcelična oksidacijaoksidativne poškodbe lipidovmetabolna aktivnostinfrardeča spektroskopijaFTIRkvasovkaV okviru magistrskega dela smo preverili vpliv in delovanje induktorja oksidativnega stresa menadiona na celice kvasovk Saccharomyces cerevisiae, kot modelnega organizma za raziskave oksidativnega stresa ter vlogo antioksidanta epigalokatein-3-galata (EGCG) pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom. Celice kvasovke smo izpostavili preučevanim snovem v različnih koncentracijah, in sicer antioksidantu epigalokatehin galatu v koncentraciji 0,1 g/L ter oksidantu menadionu v koncentraciji 60 mmol/L. Vpliv oksidativnega stresa na celice smo preučevali tako, da smo celice najprej izpostavili antioksidantu in nato oksidantu ali pa le oksidantu brez predhodnega tretiranja. Oksidativni stres in zaščitno delovanje antioksidanta ter vplive na fiziološko stanje celic smo preverjali s pomočjo različnih metod, v osnovi pa so te bile: določanje znotrajcelične oksidacije, oksidativnih poškodb lipidov in celične energijske metabolne aktivnosti, določanje kultivabilnosti celic ter analiza absorpcijskih spektrov s pomočjo metode ATR-FTIR. Izkazalo se je, da so znotrajcelična oksidacija in oksidativne poškodbe lipidov v celicah, ki so bile izpostavljene EGCG in nato menadionu, nižje v primerjavi s celicami, ki so bile izpostavljene le menadionu. Celična metabolna aktivnost je bila v celicah, ki so bile izpostavljene oksidativnemu stresu, zaradi aktivacije popravljalnih mehanizmov višja, hkrati pa je EGCG inducirajoče vplival na metabolno aktivnost. Dodatek antioksidanta ni bistveno vplival na zvišanje kultivabilnosti celic kvasovk, se je pa ta zaradi oksidativnega stresa zmanjšala. Spremembe v fiziološkem stanju celic po tretiranju smo potrdili tudi z metodo ATR-FTIR, in sicer so bile razlike med različno tretranimi vzorci najbolj opazne v vsebnosti lipidov in ogljikovih hidratov. Na podlagi vseh rezultatov ocenjujemo, da je ATR-FTIR primerna metoda za oceno sprememb znotrajceličnega redoks stanja po tretiranju celic z oksidantom/antioksidantom.[L. Svet]20182018-06-30 07:45:40Magistrsko delo/naloga101718sl