<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=101704"><dc:title>Prebijanje četrte stene: uporaba neposrednega nagovora v filmu</dc:title><dc:creator>Mlakar,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Stanković,	Peter	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>četrta stena</dc:subject><dc:subject>neposredni nagovor</dc:subject><dc:subject>potujitveni učinek</dc:subject><dc:subject>vživetje</dc:subject><dc:description>V nalogi raziskujem uporabo neposrednega nagovora v filmu. Pri neposrednem nagovoru gre za trenutek, ko se fiktivni filmski lik začne zavedati prisotnosti gledalca, pogleda v kamero in ga nagovori. Vsesplošna predpostavka filmske teorije je, da se z neposrednim nagovorom filmskega lika razbije iluzija filmskega sveta in da pride do potujitvenega učinka, ki ni združljiv z vživljanjem v film ali ustvarjenjem empatije do gledanega. Ker je kot metoda prebijanja četrte stene neposredni nagovor prisoten tako v art kot mainstream filmu in se v zgodovini filma pojavlja že od samega začetka, je izhodiščno raziskovalno vprašanje naloge: »Ali ima neposredni nagovor res zgolj funkcijo potujenosti ali je njegovih funkcij več?« V danem delu prikazujem Brechtovo teorijo potujitvenega učinka, Brownovo kategorizacijo sedmih funkcij in razlikovanje neposrednega nagovora na ravni povedanega in na ravni prikazanega. Na primerih petnajstih filmov ugotavljam, da lahko neposredni nagovor ustvarja empatijo do gledanega in posledično poveča vživljanje v filmsko fikcijo in da njegova funkcija ni zgolj odmik od nje same.</dc:description><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-06-29 07:45:15</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>101704</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
