Postmoderno sebstvo in terapevtski diskurz: reguliranje starih anksioznosti skozi nove tehnologije sebstvaŠirok, Kaja (Avtor) Škerlep, Andrej (Mentor) Mencin Čeplak, Metka (Komentor) Sebstvosubjektterapevtski diskurzpsihologijapsihoanalizaNaloga skozi zgodovinski pregled išče sledi, v katere je kulturno in teoretično vpet koncept sebstva. Izpostavlja nianse v razumevanju in delovanju človeškega bitja, ki so nas naredile takšne, kot smo danes. Predvsem se osredotoča na imanentno antitetičnost človeške narave, nujnost samorefleksije in samonanašanja ter interpretativne praznine, ki jih v tem krhkem prostoru samoaktualizacij utegnejo zasedati različni avtoritativni diskurzi. Vse pa vodi v en sam zaključek: Naše sebstvo, ki ga v sodobnosti razumemo predvsem v smislu nekakšnega psiholiškega interierja, je pravzaprav spremenljiva, zgodovinsko specifična oblika subjektivnosti, odvisna od vrste družbenih sil in kontekstov. Nastajanje tega psihološkega sebstva se naposled aktualizira skozi prizmo terapevtske družbe oziroma v kontekstu “psy” diskurza. Le-tega razumem kot enega od mnogih aktualnih fenomenov v širši zgodovini performansa sebstva, s pomočjo katerega so vsi veliki pojmi, s katerimi se razumemo in opisujemo preko avtentične samoaktualizacije (od svobode, odgovornosti, samoizpolnitve, moči spremembe in doseganja sreče), zapustili domeno politike in družbenih kompetenc ter zasedli intimno samoprevpraševanje, ki prežema tesnobno eksistenco sodobnih posameznikov. Ko smo torej tako, napol nezavedno, sprejeli etiko psihološkega zdravja, predpostavljenega v terminih avtonomije, smo postali ontološko vezani na projekte izbire in upravljanja lastne identitete, uokvirjene znotraj diskurzivnih in tehnoloških praks moči in vednosti – v našem primeru “psy” diskurza.20182018-06-29 07:45:02Magistrsko delo/naloga101702sl