Presejalni testi za zgodnje odkrivanje raka debelega črevesa in dankeBitenc, Marko (Avtor) Javornik, Branka (Mentor) karcinomrakrak debelega črevesa in dankepresejalni testRak debelega črevesa in danke (RDČD) je tretja najpogostejša vrsta raka in hkrati četrti najpogostejši vzrok smrti zaradi rakavega obolenja na svetu. Čeprav je izvajanje presejalnih testov za raka debelega črevesa v polnem zagonu, in se je stopnja preživetja tekom zadnjih tridesetih let dvignila, je zaradi pomanjkljive zaznavnosti velike večine testov v zgodnji fazi odkritih zgolj okrog 40 – 44 % rakov. V kolikor je rak diagnosticiran v zgodnjem stadiju (I in II) je preživetje pacientov občutno višje kot pri detekciji v poznejšem stadiju (III in IV), kar pomeni da je zgodnja detekcija RDČD izjemno pomembna in potrebna. Trenutni presejalni testi (predvsem imunokemijski testi blata) imajo nižjo sensitivnost v zgodnjem stadiju ter nizko komplianco pacientov, kar pomeni, da obstaja potreba po izboljšavi presejalnih testov. Sprememba presnove je značilen znak ob pojavu raka, ki se kaže v spremembah signalnih poti. Metaboliti so končni produkti celičnih procesov, njihove koncentracije pa se odražajo v delovanju organizma in so hkrati tesno povezane z izraženim fenotipom, kar pomeni, da so metaboliti primerni biološki označevalci za zaznavanje rakavih bolezni. V sklopu te raziskave je bilo pokazano, da je na podlagi metabolnega profila seruma možno razlikovati med pacienti z RDČD, adenomatoznimi polipi in zdravimi pacienti. Vendar je do same uporabe takšnega testa v klinični praksi potrebno še zaključiti multicentrično klinično validacijo na asimptomatski populaciji. Na podlagi te klinične validacije se določi realna natančnost presejalnega testa in preuči potencialna uvedba testa v zdravstven sistem.[M. Bitenc]20182018-06-06 07:45:19Diplomsko delo/naloga101458sl