<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=101343"><dc:title>Določanje pristnosti hmelja (Humulus lupulus L.) in analiza aromatičnih sestavin hmelja v pivu</dc:title><dc:creator>Ocvirk,	Miha	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Košir,	Iztok Jože	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Poklar Ulrih,	Nataša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>hmelj</dc:subject><dc:subject>Humulus lupulus L.</dc:subject><dc:subject>hmeljni ekstrakt</dc:subject><dc:subject>alfa-kisline</dc:subject><dc:subject>eterično olje</dc:subject><dc:subject>pivo</dc:subject><dc:subject>hmeljenje</dc:subject><dc:subject>aroma</dc:subject><dc:subject>avtentičnost</dc:subject><dc:subject>geografsko poreklo</dc:subject><dc:subject>botanična pristnost</dc:subject><dc:subject>izotopska razmerja</dc:subject><dc:subject>kemometrija</dc:subject><dc:description>Namen raziskave je bil določiti botanično pristnost hmelja (Humulus lupulus L.). Z analizo vsebnosti in sestave eteričnega olja in vsebnosti in razmerij alfa- in beta-kislin, ki so genetsko pogojena smo s pomočjo multivariantne statistike med sabo uspešno ločili pet najpogosteje gojenih sort v Sloveniji. Geografsko poreklo smo določali na 77 vzorcih hmelja, zbranih iz vseh svetovno najpomembnejših področij pridelave. Izmerjena razmerja stabilnih izotopov smo uporabili kot prstni odtis posamezne geografske regije pridelovalke hmelja. Z veliko zanesljivostjo smo iz vrednosti δ15N in δ34S določili klasifikacijo vzorcev glede na njihovo geografsko poreklo, medtem ko smo z vrednostmi δ13C uspeli nakazati razlikovanje slovenskih sort glede na botanično pristnost. Grupiranje piv na primerne in tiste, ki imajo v aromi manjša odstopanja smo izvedli na podlagi rezultatov analiz hlapnega profila piva in vsebnosti višjih alkoholov in estrov v kombinaciji s kemometrijo. Iz rezultatov sklepamo, da v pivovarskem procesu ne prihaja do konstantne, ponavljajoče napake, saj so bili vzorci z odstopanji v grafu narejenem z metodo glavnih osi raztreseni okrog primernih in niso tvorili samostojne skupine. Najvišji izkoristek izomerizacije (19 %) smo dosegli po 100 minutah kuhanja hmelja v pivini. Daljši čas kuhanja povzroči razpad izo-alfa-kislin. S časom se v vreli pivini koncentracije komponent eteričnega olja močno znižujejo, tudi do vrednosti, ki so pod mejo zaznavnosti. Z diferencialno dinamično kalorimetrijo zaznani fazni prehodi med segrevanjem in ohlajanjem hmeljnih ekstraktov, čeprav so ti sestavljeni iz približno 70 % alfa- in beta-kislin, niso posledica reakcije izomerizacije alfa-kislin.</dc:description><dc:publisher>[M. Ocvirk]</dc:publisher><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-05-30 07:45:14</dc:date><dc:type>Doktorska disertacija</dc:type><dc:identifier>101343</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
