<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=101228"><dc:title>Merjenje vpliva učinkovin na obliko eritrocitov s primerjavo reprezentativnih populacij</dc:title><dc:creator>Vehovar,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kralj-Iglič,	Veronika	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>mikroskopija</dc:subject><dc:subject>ehinociti</dc:subject><dc:subject>statistična analiza</dc:subject><dc:subject>t-test</dc:subject><dc:description>Uvod: Oblika eritrocitov je zaradi odsotnosti notranje strukture določena z lastnostmi eritrocitove membrane, zato se opazovanje oblike eritrocitov pogosto uporablja za raziskave o vplivu kemikalij na celične membrane. Najpogostejša odziva oblike eritrocita na zunanje dejavnike sta ehinocitoza ali stomatocitoza. Namen: Želeli smo izdelati metodo, s katero bi na osnovi spremembe oblike in števila eritrocitov primerjali vpliv učinkovin na celične membrane. Kot primer smo uporabili tri učinkovine, pridobljene s kromatografijo na gelu iz krvi bolnika z Alzheimerjevo boleznijo (označen s številko 1) in dveh zdravih darovalcev (34 in 39). Metode dela: Suspenziji eritrocitov smo dodajali učinkovine in vzorce opazovali pod optičnim mikroskopom takoj po dodatku učinkovine, po eni uri in po 24 urah. Med opazovanjem smo naredili vrsto slik vsakega vzorca, ki smo jo uporabili za analizo oblik in števila celic. Ločili smo stomatocitno, diskocitno, ehinocitno in sferocitno obliko eritrocitov. Vzorce smo primerjali z metodami deskriptivne statistike. Rezultati: V sveži krvi kontrolnih vzorcev so v začetku večinoma diskociti, kasneje pa pride do spontane ehinocitoze in po enem dnevu tudi do hemolize. V vzorcih z dodanima učinkovinama 34 in 39 je bil ta proces hitrejši kot v kontrolnih vzorcih, nastajali so tudi sferociti. Proces je v vzorcu z dodano učinkovino 39 potekal najhitreje. V vzorcih z učinkovino 1 so se diskociti ohranili v največji meri. Po številu celic na sliko se vzorec 34 ni razlikoval od kontrole, vzorec 39 je vseboval manj celic od nje, vzorec 1 pa več. Pri vzorcih z učinkovino 1 je prišlo do sprijemanja celic v skupke. Razprava in sklep: Analiza oblik je pokazala, da lahko ločimo vplive različnih učinkovin na eritrocite od kontrolnih vzorcev in tudi med seboj. Učinkovina pridobljena iz krvi bolnika z Alzheimerjevo boleznijo v fazi remisije je najbolj zavrla spontani potek ehinocitoze v vzorcih. Ugotovili smo tudi nekatere slabosti metode, predvsem pri pripravi opazovalnih komor.</dc:description><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-05-16 07:45:45</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>101228</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
