Pravljica kot didaktično sredstvo pri pouku italijanščine v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šoleBudin, Kristina (Avtor) Štefanc, Damijan (Mentor) Prosenc, Irena (Mentor) pravljicatuji jezikididaktika jezikaitalijanščinaosnovne šolemagistrska delaMagistrsko delo preučuje pravljico in njeno vlogo pri pouku italijanščine v drugem vzgojnoizobraževalnem obdobju osnovne šole. Najprej je predstavljena pravljica kot literarna zvrst, zgodovina njenega raziskovanja in teoretični pristopi, ki so se pri tem oblikovali. Sledi poglavje o pravljici kot literarni zvrsti namenjeni otroku in o njenem vplivu na različnih področjih otrokovega razvoja. Vsa ta spoznanja so vplivala na to, da je pravljica postala zanimiva tudi na področju poučevanja tujih jezikov. Razlogi za njeno uporabo pri pouku tujega jezika so številni; pravljica motivira, spodbuja domišljijo, seznanja z ritmom in intonacijo tujega jezika, služi za razvoj različnih jezikovnih zmožnosti in prinaša drugačen pristop k poučevanju tujega jezika. Pravljica je otrokom razumljiva, ker se z njo srečujejo že v maternem jeziku. Poleg tega ima veliko besedilnih in jezikovnih značilnosti, ki olajšujejo razumevanje besedila v tujem jeziku, kar učence motivira za nadaljnje učenje. Med te značilnosti štejemo: časovno sosledje, ponavljanja, predvidljivost, preprosto slovnico, konkretno besedišče in konkretno vsebino. Kljub temu morajo učitelji pravljico didaktično pripraviti, da lahko z njo dosegajo zastavljene učne cilje in razvijajo jezikovne zmožnosti v tujem jeziku. Empirični del naloge tako poskuša prikazati uporabo pravljice pri pouku italijanščine. V empiričnem delu smo zajeli poglede treh učiteljic, ki pri pouku italijanščine uporabljajo tudi pravljico. Izkazalo se je, da jih je k uporabi pravljice spodbudila priprava na tekmovanje, v sklopu katere so učence seznanile s pravljico v italijanščini. Spoznale so, da pravljica učence motivira in ima številne lastnosti, ki jih lahko uporabijo pri poučevanju tujega jezika. Poznavanje vsebine pravljice, bogato slikovno gradivo, preproste slovnične strukture in konkretno besedišče učencem olajšajo učenje italijanščine. Didaktična priprava pravljice se je razlikovala glede na to, kakšne pravljice so intervjuvane učiteljice izbrale. Tiste pravljice, ki so že prirejene za pouk tujega jezika, ne potrebujejo dodatnih priprav, saj so že same naravnane tako, da učitelja usmerjajo pri delu. Za razliko od teh pa potrebujejo avtentične pravljice podrobnejšo didaktično pripravo, kjer učitelj navadno poenostavi slovnični čas in besedišče ter po potrebi pravljico tudi skrajša. Med intervjuvanimi učiteljicami se je razlikovala tudi sama uporaba pravljice pri pouku. Učencem so pravljico posredovale na različne načine; s pripovedovanjem ali s predvajanjem posnetka. Aktivnosti, ki so jih izvedle po poslušanju, so se navezovale predvsem na razumevanje besedila ter na razvoj besedišča. Pred poslušanjem pravljice pa aktivnosti niso izvajale, oziroma so se te navezovale zgolj na predstavitev likov ali poteka učne ure.[K. Budin]20172018-04-09 11:03:29Magistrsko delo/naloga100716sl